mALA mISELNA tRŽNICA

Kaj pa če vseeno ...

2011-07-15T21:20:00.000+02:00

... ta blog nekako preživi? Recimo, da se prestrukturira? In preimenuje?

Ne, ni še čisto vse zamrlo niti na tej dobri stari tržnici. Kaj mislite o novem blogu, ki bi obravnaval kulinariko, gostinstvo, gastronomijo in ponudbo v lokalih? Bi obiskovali tak blog? Bi ga priporočili?

Sporočite svoje ideje, predloge, mnenja in pomisleke v komentarje ali v privatno pošto.

Selitev

2011-06-25T18:19:00.000+02:00

Blog MMT se počasi seli na novo platformo WordPress, ki jo ponuja prvi slovenski blogerski spletni časopis Drugi svet.

Zapise Male miselne tržnice odslej lahko spremljate na naslovu: http://aljosa.blog.drugisvet.com/

Kaj se bo spremenilo? Avtor ostaja isti, slog tudi in si želim, da ostanejo tudi iste zveste komentatorke in komentatorji ter obiskovalke in obiskovalci MMT. Brez izkazane zvestobe danes ne bi bili tukaj. Prve tedne bo še nekaj zmede, vendar sem prepričan, da se na dobro hitro navadimo. Morda bo tudi ta blog še naprej služil svojemu namenu, le z drugačnim poslanstvom in imenom. Kdo ve...

Čas iskanja in čas novih odnosov

2011-06-12T05:00:00.003+02:00

Čas hitrih sprememb in negotovih družbeno-političnih razmer odpira v človeku in družbi željo po trajnem, gotovem in varnem. Ljudje se oddaljujejo od klasičnih oblik verovanja, ki so hierarhično organizirane, ker iščejo stik s svetim in presežnim na neobvezujoč način. Družba je s hitrim napredkom in z uvedbo novih tehnologij postala fragmentarna in v nenehnem iskanju lastne identitete. Kaj lahko na tem področju ponudi teologija? Kakšna je kakovostna družbena antropologija? Ali je res čas individualizmov in liberalnih doktrin? So odnosi res samo še potrošnji material ali imajo svojo vlogo v skupnosti?

Odgovori so v tretji osebi Svete Trojice, ko na današnji praznik binkošti, prihaja med vernike (in nevernike) Sveti Duh.

Sveti Duh kot vektor Božje modrosti

Med 130 vprašanji za birmo je tudi tisto, koliko je darov Svetega Duha in kateri so. Tako pripravniki na birmo kot papige recitirajo naučeno snov, ne da bi razmislili o vsebini. Ali je darov Svetega Duha res sedem? Ne, teh je neskončno, le da iz praktičnosti smo jih združili v eno skupino. Med temi je dar modrosti, ki je več kot le znanje ali ponavljanje naučenih formul, ampak je sposobnost razsodnosti, premišljevanja in načrtovanja, mišljenja, odkrivanja in radovednega iskanja neznanega.

Za dar modrosti bi morali prositi in si prizadevati v prvi vrsti ravno katoličani, da bi naša vera bila vedno manj podobna dolgočasni ploskvi, ampak da bi postala mogočna katedrala razumnega verovanja. Verovati pomeni misliti Boga kot stvarnika vsega, tudi našega razuma.

Morda so apostoli, žene in Marija šele s prihodom Svetega Duha razumeli in sprejeli, kaj jim je Jezus govoril in kaj jih je učil, ko je bil med njimi. Prisotnost Božjega v osebi Svetega Duha med njimi je pomenila interpretativni ključ vsega Kristusovega življenja, ker čudeži, prilike in govori so bili namenjeni skupnosti – tisti in prihodnjim.

Sveti Duh kot temelj komunikacije

Predajanje izročila iz generacije v generacijo ni samo folklorna praksa, ampak je ohranjanje kolektivnega spomina neke skupnosti. Njena zgodovina postane živo sporočilo komunikacije in skupnost lahko črpa svojo moč iz skupnega spomina. V teologiji se grški izraz perihoreza uporablja za označitev sobivanja treh Božjih oseb na temelju ene (božanske) narave. Gre za dinamično sobivanje, ki je bolj podobno plesu in radostnemu bivanju. Bistvo Svete Trojice je bivanje v popolni komunikaciji, ki je ljubezen. Formulacijo lahko tudi obrnemo, saj je komunikacija bistvo ljubezni. Sveti Duh ima pri tem vlogo »povezovalca« in neke vrste Božjega ambasadorja med ljudmi. Po njem se Bog razodeva v svetu, po njem deluje in je trajno prisoten.

Prihod Svetega Duha med apostoli, ženami in Marijo vzpostavi neke vrste duhovni most, trajno povezavo ene skupnosti, ki kljub kasnejši razkropljenosti ostaja (t)ista Kristusova družina. Zaradi moči komunikacije in delovanja Svetega Duha je lahko Cerkev nosilka Kristusovega evangelija – vesele novice med ljudmi. Binkošti predstavljajo trenutek enosti med tujci, ki za vedno postanejo pripadniki enega Duha, ene skupnosti.

S prihodom Svetega Duha je nova skupnost postala povezana med sabo in z Bogom. On se je ponovno odločil, da bo prebival med ljudmi, da bo navzoč tam, kjer ga najbolj potrebujejo in iščejo. To je moč Svetega Duha, ki iz posameznikov dela skupnost, iz fizične mase pa bitja, ki si upajo misliti in upati v neskončnost.

Binkošti: vstop v neskončnost

Prihod Svetega Duha je vstop v neskončnost, ker to ni enkraten dogodek, omejen le na zgodovinski trenutek, ampak je Božja večnost, ki se staplja v našo kolektivno in individualno zgodovino. Zgodovina vsakega posameznika je obogatena na viden in neviden, razložljiv in čudežen način s prisotnostjo in darovi Svetega Duha. Na binkošti so apostoli, žene in Marija postali skupnost verujočih in upajočih v neskončnost, saj je minljivost življenja presežena z vsakdanjo prisotnostjo Boga.

Neskončnost je cilj, ki ga skupnost sprejme za svojega in k njemu strmi. V Stari zavezi prilika o Babilonskem stolpu prikazuje skupnost ljudi, ki je hotela doseči Boga na napačen način. Kazen je bila oddaljenost od cilja, medsebojna zmešnjava in položaj brez upanja. Prihod Svetega Duha med apostole pa pomeni ravno obratno, skupnost ima cilj, ima možnosti, da cilj doseže, zato ta dogodek predstavlja mejnik v dojemanju Cerkve in krščanstva.

Ali so binkošti rojstni dan Cerkve?

Vir: http://www.viphotels.it/

Razmišljanje o binkošti bom sklenil z vprašanjem o skupnosti verujočih, ki ji pravimo Cerkev. Nekateri trdijo, da je današnji praznik prihoda Svetega Duha tudi rojstni dan Cerkve. Ta formulacija se mi ne zdi povsem pravilna, še posebej če pogledamo na razmere v Cerkvi skozi zgodovino in danes. Za vzorec vzamem vlogo in možnosti žensk v strukturnih in odločilnih cerkvenih pozicijah. Na binkošti so bile v dvorani, poleg apostolov, tudi Marija in druge žene, torej deležne enakega Svetega Duha in v enaki meri kot apostoli. Tekom zgodovine in vse do danes je vloga ženske v Cerkvi tretjerazredna, čeprav s spretno retoriko pokrijemo in opravičimo marsikaj.

Binkoštni praznik je gotovo prinesel prvi krščanski skupnosti edinstveno povezanost, ki ji je omogočil preživetje, vendar rojstni dan Cerkve lahko pomaknemo veliko prej. Drzno si upam reči, da je to lahko veliki četrtek (zadnja večerja) ali celo Kristusovo rojstvo.

Cerkev in krščanska teologija bi lahko veliko več zajemali iz bogate tradicije o Svetem Duhu in ga postavili na vidnejše mesto svojega življenja in dela. Močen poudarek na zapovedih, ki se je dogajal v prejšnjih stoletjih, je posledica hierarhične družbe in potrebe po uveljavljanju avtoritete. Danes ljudje iščejo stik z mističnim in presežnim, ki ni nujno podoba avtoritete, zato bi moral biti Sveti Duh na bolj vidnem mestu. Moč znamenj lahko interpretiramo preko prisotnosti Duha ki oživlja in nas povezuje.

Huffington post prehitel NYT

2011-06-11T11:37:00.000+02:00

Vir: http://blog.ning.com

Pred časom sem pisal o nakupu guruja vseh blogov, Huffington Posta – Huff, s strani internetnega giganta AOL-a in o napovedi, da naj bi Huff prehitel celo znameniti Washington Post. Prognoze se niso samo uresničile, ampak presegle vsa pričakovanja. Po poročanju družbe za spletne analize ComScore je Huff prejšnji mesec s svojimi 35,5 milijoni enkratnih obiskovalcev presegl celo spletno stran New York Timesa.

Razloga za ta uspeh sta dva: povezava med AOL-om in Huff-om ter uvedba plačljivih člankov na strani NYT. Po digitalni spojitvi je Huff začel beležit 30 % mesečno rast obiskov, medtem ko je newyorški spletni časopis v zadnjih treh mesecih uvedel plačljive članke. Uporabnikovo plačilo v zameno za novico postaja vedno bolj aktualna tema med spletnimi časopisi, saj je digitalni svet pocenil dostop do vsebin, ki so prej bile neizogibno plačljive.

Na področju inovativnih načinov plačila spletnih vsebin prednjači slovensko podjetje DoubleRecal oz. Dvojni priklic, ki prisili uporabnike, da v polje prepišejo označene besede. To omogoča oglaševalcem, da njihove reklame niso več le figurice ob robu strani, ki jih naše oko vedno manj zaznava, ampak pogoj za vstop v novico. Novica je za uporabnika brezplačno-plačljiva, za ponudnika pa vsekakor vir prihodka. To lahko opazite če želite brati novice Dnevnika ali Požareporta.

Oglej - iskanje korenin

2011-06-09T21:00:00.001+02:00

Priporočam vam, da prisluhnete odlični oddaji Radia Slovenija o Ogleju. Ekskluzivni gost je bil prijatelj in urednik tednika Novi Glas Jurij Paljk.

Ateizem, mladi in vera – zakaj proč in zakaj ostati?

2011-06-07T05:00:00.000+02:00

Vir: http://media.panorama.it

Binom ateizem in mladi je zanimiva in izzivalna kombinacija sodobnega družbenega pojava, ki dobiva vedno večje razsežnosti. Zakaj vedno več mladih se deklarira za ateiste, čeprav ne vedno vedo kaj to pomeni? Zakaj je ateizem moderen? Ali sploh lahko »ne-mislimo Boga«? Na ta vprašanja bom skušal nasloniti svoje razmišljanje in ker točnih odgovorov nimam, bom odprl še dodatna vprašanja. Da, nad vprašanja z vprašanji, ker včasih potrebujemo le refleksijo stanja, da lahko ugotovimo, kako naprej.

Pojem ateizem danes nosi v sebi več pomenov, kot jih je pred leti, ker postaja nova oblika poganstva. Zavrnemo Boga in tradicionalna verstva ter se zatečemo v čaščenje niča, da smo proti nečemu in s tem drugačni. Toda kljub temu nekaj častimo, se obnašamo religiozno in ravno to je ironično, ker zavračamo vero in obstoj božanstva tako, da oblikujemo novo obredje, novo vero in novo božanstvo. Novo božanstvo je brez obraza, do njega ne gradimo odnosa, ne potrebuje naših molitev in nedeljske maše. To je božanstvo svobode in od njega lahko vzamemo kar hočemo in kar nam tisti trenutek najbolj paše.

Sodobni rituali so prinesli nove svečenike, ki so mediji. Oni oblikujejo družbo in mlade ter vnašajo v naše življenje navade s katerimi določajo kaj je »in« in kaj »out«. Biti kristjan je po njihovi sodbi definitivno »out«.

Kdo pa so mladi? Današnja mladina – ne vsa – se na verskem in etičnem področju nahaja v primežu »vse je dovoljeno, ker imam pravice« in krizo življenjskega sporočila z neko vsebino. Veliko raziskav in študij opravljamo o tem, kako mladi vidijo družino, medije, vrstnike, šolo ... z veliko težavo pa jih preprosto vprašamo: »ali kaj potrebuješ?«. Medtem ko oni preživijo več kot tisoč ur letno povezani z velikimi in malimi napravami v višinah in breznih brezmejnega svetovnega spleta, naša družba išče načine, kako bi nas presenetila s presežkom, luksuzom in prestižem. Ali je to bistvo za naše življenje? Si to želijo mladi? Prepričan sem, da tako mladi kot celotna družba potrebujemo le bistvene stvari: dobre medsebojne odnose, zaupanje, veselje in radost bivanja.

Velike moralne in vzgojne figure kot so šola, družina, država in Cerkev bi morale ohranjati najvišji nivo moralnosti v družbi in mladim ponudit najboljše za njihov razvoj. Nenazadnje je to investicija v prihodnost celotne civilizacije. V majskih in junijskih nedeljah potekajo birme, zato je to čas, ko se lahko vprašamo »in kaj po tem?«.

Obdobje po birmi je že pregovorno postal čas velikega eksodusa, ki pelje mlade daleč stran od Cerkve. Kaj se dogaja med našimi najstniki, ki po vsaj sedmih letih verouka dobesedno zbežijo stran od krščanstva? Upam si trditi, da nekaj mora biti zelo narobe z dojemanjem krščanstva kot takega in posredovanjem evangelija. Svoje prispeva še družba in rezultat je popoln. Mladi birmanci si v polju o verski pripadnosti v profilu na Facebooku brez sramu odkljukajo »ateist«, vsakršna povezava na vero pa je sistematično izbrisana. Zakaj na socialnih omrežjih najdemo slike (sanjskih) potovanj in norih zabav, ne najdemo pa fotografije njihove birme? Zakaj se veča število uporabnikov socialnih omrežji in manjša število bralcev Svetega pisma?

Cerkvena »agenda« vročih tem na žalost ne sovpada z družbenimi premiki, ki se med odraščajočimi dogajajo zelo hitro in tako pri maši slišijo nekaj, kar ocenijo kot »za življenje neuporabno«. Razkorak je še večji in kredibilnost še manjša, ker velika večina oznanjevalcev Božje besede ostaja samo na teoretični ravni, njihova dejanja in zgledi pa ne odsevajo evangelija. Ta že nekaj časa ni več Magna carta v Cerkvi, ampak samo še droben tisk, ki prepriča majhen krog ljudi.

Moč in lepota Kristusovega odrešenjskega sporočila sta za vse čase, tudi za nas, za danes. Postati moramo civilizacija, ki »misli Boga«, da bomo lahko upali in načrtovali, sicer je s smrtjo vsega konec. Obup lahko presežemo le z zagotovilom, ki ga je Jezus zapustil, da je smrt premagana. Morda je prišel čas za dieto za Cerkev, družbo, družine, politiko, medije ... vsi bi morali na očiščevalno dieto, ki bi očistila naše misli, želje in ideje. Ker smo siti vsega in drug drugega, spregledamo vso lepoto ki nas obdaja. Potrebujemo čas, da se vrnemo k bistvenemu, k tistemu, ki nas ne otežuje in bremeni, ampak daje novo energijo in voljo, da gremo naprej. To je evangelijsko sporočilo, ki nam pomaga, da odkrijemo bistvo in smisel življenja. Zato je vredno ostati.

Objavljeno v sveže izdani junijski številki tržaškega mesečnika Naš vestnik.

Namesto v službo, na Karitas

2011-06-01T21:59:00.000+02:00

Vir: http://indiaphoto.org

V teh dneh poteka akcija Škofijske Karitas Koper z naslovom Pomagam pomagati, ki se obrača na Primorke in Primorce dobre volje, da priskočijo na pomoč ljudem v stiski. Čeprav je akcija medijsko nekoliko prezrta, se mi zdi vredno in pomembno opozoriti na naraščajočo socialno stisko ljudi, ki so v kratkem času izgubili skoraj vse in s strahom gledajo v prihodnost. Številni starši so ostali brez službe, zato njihovi (pogosto še šoloobvezni) otroci gledajo na razkošje svojih vrstnikov s toliko večjo težavo.

Socialna bomba ki se iz tedna v teden veča, vsekakor ni tako mikavna in marketinško donosna tema kot so estradniške avanture, politični prepiri in oddaljena vojna prizorišča, vendar se moramo zavedati, da se vse to dogaja prav pri nas. Prepričan sem, da vsak od nas ima v svojem krogu poznanstev soseda, sorodnika, prijatelja, znanca ali celo družinskega člana, ki prejema socialno pomoč, prehranski paket ali drugo obliko pomoči. Najbolj zaskrbljujoče je, da je tako stanje postalo »normalno« in v to nas želijo prepričati tako politiki, ki bi morali skrbeti za skupno dobro vseh državljanov, kot tudi mediji in vidni predstavniki družbe.

Ali je res normalno, da mladi in sposobni ljudje namesto v službo hodijo na Karitas? Ali je normalno, da v samostojni Sloveniji 21. stoletja mlade družine nimajo za osnovna živila? Ali je normalno, da je razlika med direktorjevo in delavčevo plačo več kot 60-kratna? Priznam, da me te številke strašijo, ker socialna bomba bo udarila vse, ne samo »ta revne«. Naša družba je pogrnila na zrelostnem izpitu socialne solidarnosti, ker smo prepožrešni, da bi od svojega izobilja delili s tistimi, ki nimajo.

Osupljive številke koprske Karitas kažejo, da vsak šesti prebivalec Primorske potrebuje redno(!) Karitasovo pomoč. Skoraj 400 ton razdeljene hrane letno pa je podatek, ki jemlje sapo: ali je mogoče, da so ljudje v naši bližini lačni?

Tukaj se odpirajo mnoga vprašanja, debate in dileme, ki so lahko spodbuda za nadaljnjo debato. Opozoriti pa želim na vidik, ki ga mediji in tudi mi pri vsakdanjih pogovorih pogosto spregledamo: Karitas ni društvo ampak bi moral biti način mišljenja in življenja socialne solidarnosti vsakega kristjana. Pozornost do potreb bližnjega in obzirnost do njegove stiske – tudi z načinom življenja – je danes še kako potrebna. Karitas ni samo denar in položnice, ampak mnogo več. To je razmišljanje »kaj lahko delim«, ki bi lahko pripeljalo našo družbo v mnogo bolj prijazen položaj. Karitas je ena redkih institucij, ki uživa široko družbeno podporo in socialni ugled. Tega si gotovo ni pridobila z dragimi banketi in promocijskim gradivom, ampak si ga je prigarala s trdim in premišljenim delom na terenu. Med nami.

Upam, da bomo tudi preko solidarnostnih akcij prepoznali težave drugih in – ne nujno preko položnic – jih lajšali s skupno pomočjo. Živeti krščanstvo je mnogo več kakor obisk maše in dnevna molitev, ker je osebni (skriti) angažma bistvenega pomena, da veri damo tudi »realno« dimenzijo. In Karitas, ne smemo pozabit, je na tak ali drugačen način, druga plat (t)istega Cerkvenega Z/zvona.

Upanje ali usoda?

2011-05-29T22:16:00.006+02:00

Edino, kar je za človeka lahko usodno, je vera v usodo: le-ta ovira gibanje spreobračanja.

Martin Buber

Vir: http://media-cdn.tripadvisor.com

Danes je usoda in prepričanje v obsotj že začrtanih okoliščin nov sindrom, ki hromi našo sposobnost upanja. O tem sem že pisal, vendar mislim, da se premalo piše in razmišlja o stanju družbe, ki je ujeta v moč usode. Tukaj se kaže tudi hiba Cerkve, ker ne odgovarja učinkovito na sodobni relativizem in vdanost v usodo, ampak samo tarna nad stanjem v družbi. Teologija ponuja nekaj odličnih odgovorov, ki bi jih lahko pastoralni delavci na konkretnih primerih lahko uresničili.

Med upanjem in usodo je velik prepad, saj usoda je kletka, ki ne dopušča maneverskega prostora daljnosežnega razmišljanja. Kam nas pelje usoda? Nikamor, ker je že vse določeno in ustavljeno. Kam nas pelje upanje? Daleč, celo onkraj prihodnosti, do meja našega razuma, da lahko mislimo neskončnost.

Razmišljam o teologiji upanja, ker je današnja Božja beseda prežeta z upanjem, saj se še vedno nahajamo v velikonočnem času – obdobju v cerkvenem letu, ki odmeva moč in pomen Kristusovega vstajenja od mrtvih. Zaradi tega dogodka je krščanstvo vera, ki ima v svojem bistvu, v svojem DNK-ju, inkorporirano upanje od začetka do konca. Stvarjenje sveta in odrešenje se stikata ravno v upanju, da bo fizikalna stvarnost prebistvena in presežena. To pomeni, da je bivanje mogoče tudi v presežni dimenziji večnega (=neskončnega). Krščansko upanje ni samo opomba pod črto, ampak je slavnostni vhod, kakor portal, v način krščanskega življenja.

Biti kristjan v prvi vrsti pomeni prevzeti držo upanja, ki se staplja z vsakdanjim življenjem. Vse zapovedi, določbe, zakramenti, verska praksa in molitve so samo sredsta, ki pomagajo ljudem, da vstopijo v neko okolje. Zato nam danes apostol Peter nalaga, da moramo vedno odgovoriti o svojih razlogih upanja. Ne iz pozicije moči ali zaradi prevzetnosti, ampak ponižno in s strahospoštovanjem. Tukaj ni prostora za manifestacije oblasti, ampak samo za Duha, ki prihaja k nam po vstalem Jezusu Kristusu.

Velike zgodbe, ki bogatijo zgodovino

2011-05-26T05:00:00.000+02:00

Zadnji konec tedna v aprilu s(m)o se vsi ozirali po svetovnem dogajanju, ki je bilo pestro in zelo različno: poroka britanskega princa Williama in Kate Middleton, beatifikacija papeža Janeza Pavla II. in uboj voditelja teroristične organizacije Al Qaeda Osame bin Ladna. Čeprav so ti dogodki zelo oddaljeni med sabo – tako po kilometrih kot tudi vsebinsko - jih povezuje skupni imenovalec. Skupno imajo versko konotacijo, senzacionalnost z močno medijsko pokritostjo in seveda to, da so iz golih dogodkov postali zgodbe.

Britanska monarhija še vedno ostaja simbol klasične evropske vladarske pravljice, ki s svojimi sencami in svetlimi trenutki narekuje tek zgodovini. Kakor v pravljici je princ popeljal svojo izbranko do lepe palače na slikoviti kočiji z belimi konji, množica pa ju je navdušeno pozdravljala ... Okrog zgodb se ljudje zbiramo, da bi prisluhnili razpletu, bučno pozdravljamo svoje najljubše junake, da se z njimi identificiramo in da preko zgodb začutimo, da še vedno živimo v urejeni družbi. Čeprav slednje zveni zelo staromodno, se ljudje v kaosu ne znajdemo, zato hrepenimo po redu, trajnosti in kontinuiteti. Radi opazujemo kraljevo družino, zvezdnike, svetovne umetnike, športnike in uspešne poslovneže, ker si želimo takega uspeha in ker iščemo oporne točke v sodobni zmedi.

Kaj nam daje gotovost, da je naše življenje urejeno? Zgodbe. Bodisi take, ki zadevajo nas same, bodisi veliki dogodki iz tujine o katerih samo slišimo ali beremo v medijih. Tukaj pa nastopi vprašanje, kako zvesto nam mediji prinašajo zgodbo in čemu dajejo poudarke.

Ugibanja, kakšna bo nevestina obleka, kakšne barve bo klobuk kraljice Elizabete II. in kdo se bo prikazal med povabljenimi so jasno znamenje, da je bil dogodek resnično pričakovan in željen. Mediji so tekmovali v senzacijah in modnih podrobnostih, nihče pa ni omenil bistva poroke. To vsekakor ni blišč zunanjosti, ampak plemenitost odnosa, ki se bo z leti bogatil in poglobil.

Fragmentiranost zahodne družbe in močan individualizem, ki zagovarja moč in veličino posameznika celo nad skupnim dobrim, potrebujeta zgodbe, da napolnijo zgodovino. Svoja življenja omejimo na oddaljeno komuniciranje prek spleta, ki nas v mnogih segmentih res bogati, pogosto pa tudi siromaši in oddaljuje. Potrebujemo velike zgodbe, da obogatijo našo osebno zgodbo in našo zgodovino.

Tukaj imamo še dve veliki zgodbi, ki potrjujeta, kako smo ljudje družabna bitja. Beatifikacija papeža Janeza Pavla II. je privabila v Rim preko milijon ljudi, ki so želeli »biti tam«, čeprav bi od doma lahko spremljali obred bolj udobno in poceni. Biti na kraju, kjer se je vse to res dogajalo, brez pregrad in meja, je močan element, ki napravi - skupaj z močjo množice – iz zgodbe poseben dogodek. In podobno se je zgodilo v mnogih zahodnih mestih, ko je svet obšla vest, da je bil princ terorja ubit. Ljudje so hitro in povsem spontano napolnili ulice in trge, da bi se skupaj veselili. Tudi oni bi lahko od doma, udobno pred računalnikom, spremljali dogajanje in tu pa tam kliknili na gumb »like« v najbolj obiskanem socialnem omrežju. Čeprav prek spleta - bi se spet združevali v veliko zgodbo naše zgodovine.

Objavljeno v mesečni prilogi Bodi človek tednika Novi glas v Gorici.

Predsednikov avto

2011-05-24T16:30:00.000+02:00

Če bi se gospod predsednik peljal s kočijo tako kot kraljica, ali z normalnim avtom, se mu to gotovo ne bi zgodilo:

Potrebujemo mesija ali odrešenika?

2011-05-17T20:06:00.001+02:00

Beseda mesija izvira iz hebrejščine masiah in pomeni (Gospodov) maziljenec. Izraelci so pričakovali odrešenika oz. odličnega, sposobnega in idealnega vladarja, kot je bil kralj David. Kasnejša politična pričakovanja Izraela so bila vezana na t.i. konec časov, ki je bil teocentrične narave. Kralj David kot idealni vladar ... in nastopi slepota prepoznavanja dobrih voditeljev.

V družbeno-političnih, medijskih in ljudskih debatah se pojavljajo pobude, da ta trenutek Slovenija potrebuje mesija, idealnega vladarja, ki bo spremenil malo podalpsko deželico v planinski raj. Obupano iskanje mesije kaže na splošno nezadovoljstvo, negotovost in pomeni izrivati demokracijo kot temeljno ureditev skupnega odločanja in dati eni sami močni politični figuri vso oblast. Čeprav se lahko na prvi pogled nekdo izkaže kot idealna oseba, ga slepo zaupanje ljudi lahko pokvari. Namesto družbenega blagostanja »novi mesija« išče le osebno bogastvo, namesto skupne pravičnosti pa lastno korist.

Potrebujemo odrešenika? Razlika z mesijo je v tem, da odrešenikova figura dobi še religiozno dimenzijo, ki ga privede do stičišča z nadnaravnim. Uvajanje religije in metafizičnih prvin v reševanje vsakdanjih težav lahko ustvari neko navidezno teokratično ureditev vladanja, kjer je vladar božji namestnik. Ljudstvo mu mora biti brezpogojno pokorno, ker imajo opravka z božanstvom, zato ljudje pričakujejo utopično idealno družbo, ki je ne bo nikoli nihče vzel za svojo. Produkt takega okolja je zapadanje iz razočaranje v apatijo in nazaj v iskanje idealnega vladarja. Dejstvo je, da v 21. stoletju je tak način dojemanja družbe lahko poguben.

Ali to pomeni odpravo vsake avtoritete? Ne, to pomeni ponovno uvajanje avtoritete, ki ni sama sebi namen, ampak je nosilka skupne odgovornosti za svobodo posameznikov in splošno družbeno blaginjo.

Danes v Sloveniji ne potrebujemo niti mesije niti odrešenika, ampak vizionarja, ki ni idealen vladar, ni metafizična figura iz neke legende o osamosvojitvi ali ljudski heroj. Človek z vizijo je običajen državljan z jasnim pogledom v prihodnost države in družbe, ga odlikujejo zdrava razsodnost, trezna ocena kritičnega stanja in sposobnost širokega dialoga. Slednje je pogoj, da lahko uvede potrebne spremembe, ki bodo ljudem prinesle upanje. Da, ljudje potrebujejo/mo upanje, da bo jutri bolje kot je danes, sicer nihče se ne bo trudil za skupno dobro.

Vizionar – ali skupina vizionarjev – bo postavil odločitve za skupno dobro pred partikularnimi interesi posameznikov ali elit, presegel družbene in zgodovinske delitve ter uvedel delovanje celotne družbe po načelu subsidiarnosti. To ni bog na Olimpu, ki bo iz ozadja urejal zadeve, ampak angažiran politik brez okostnjakov v omari. Prepričan sem, da subsidiarnost na vseh področjih prinaša posameznikom odgovornost za odločitve in omogoča svobodo celotne družbe.

Vsak vidi, da ima Slovenija veliko neizkoriščenih potencialov, ki bi lahko ustvarili nova delovna mesta, izboljšali ljudem prihodke, povečali turizem in zagotovili trajnostni razvoj. Blagostanje – kljub majhnosti – ni nemogoče, saj smo kot narod že dokazali, da tudi v zelo težkih zgodovinskih okoliščinah, lahko dobro živimo. V iskanju boljše prihodnosti pogrešam odločnejši in povezan glas civilne družbe, akademskih krogov in mladih. Mladina postaja apatična, družbeno odtujena in celo nostalgična do nekdanjega sistema, ki ga ni niti doživela. Potrebujemo neko kolektivno vizijo svoje prihodnosti v tej državi, sicer nima smisla, da jo imamo. Ali so stoletna prizadevanja za lastno identiteto le iluzija naših prednikov? Ali je dvajset let demokracije že preveč? Smo že siti svobode? V tej državi lahko poiščemo najboljše in s tem gremo naprej. Veliko imamo in še več lahko naredimo, če si bomo prizadevali za skupno dobro in iskali najboljše možnosti.

Morda bo imel kdo od bralk in bralcev boljšo domišljijo od moje in si bo drznil postaviti drugačno hipotezo, celo tako, ki bo izdelala podobo iskanega vizionarja. Moja radovednost je velika, zato se včasih prepustim domišljiji in tako nastane zgoraj zapisano. Pa je res iskanje vizionarja le stvar (moje) domišljije?

Neuvrščeni – tretjič!

2011-05-14T10:00:00.002+02:00

Objavljam komentar publicista in komentatorja dr. Boštjana M. Turka, ki na zanimiv način analizira sedanje stanje v državi. Komentar je bil objavljen v ponedeljek, 9. maja 2011, v reviji Reporter.

Pridržanje Franca Kanglerja je logičen del scenarija, ki ima namen omadeževati vse politične akterje na slovenskem, v zameno pa ponuditi tretjo pot. Ker ta poteka v intenzivni navijaški atmosferi, s katero se Slovenija vrača v trda sedemdeseta leta, ji bomo za delovno potrebo pričujočega članka rekli kar neuvrščena pot.

Takoj na začetku moramo razumeti, da je Franc Kangler očitno nekaj imel z inkriminiranimi dejanji, ni pa nikdar imel nič z desnico. Mariborski župan ni človek, ki bi ga lahko po kakršnemkoli kriteriju štel za desnega politika, prej nasprotno. V drugem krogu županskih volitev leta 2006 je premagal nasprotnega kandidata prav z glasovi levice: to je napravil leta 2010 v prvem krogu, sicer pa se Kanglerjeva politična pot vije na obnebju politične transmisije, kamor poleg njega uvrščamo celotno SLS.

Če se namreč ozremo v devetdeseta leta, opazimo, da je ta stranka ves čas uveljavljala interese iz svojega ozadja, v katerem so se udbovske povezave stikale z materialnimi privilegiji, ki jih je prinašala gradnja slovenskega cestnega križa. Ker vemo, da je bila precenjena za celi dve milijardi evrov, si lahko predstavljamo, koliko denarja je bilo na razpolago v rezervi za takšno ali drugačno politično mahinacijo. SLS je udejanila vse vloge, ki so ji bile na razpolago: decembra 1996 je razdrla zmagovito koalicijo pomladnih strank in ustoličila Drnovška, četudi za to v volilnem rezultatu ni bilo zadostnih osnov. Ta projekt je tedaj slišal na »mostogradnjo« bratov Podobnik. Štiri leta kasneje je Francetu Zagožnu spet uspel »veliki met«: spravil je skozi parlament Potrčev volilni zakon, ki je cementiral možnosti političnih manipulacij in kupovanja glasov. V evropskem smislu pa je bil tudi dosežen rekord: ni predsednika stranke, ki bi jo v štirih mesecih spravil ob dve tretjini poslanskih sedežev.

Svoje so k temu pripomogli tudi krščanski demokrati, tedaj in danes. Če vemo, da Lojze Peterle iz nepojasnljivih razlogov ni kandidiral decembra proti Ljudmili Novak, razumemo, da je bil to še en korak v scenariju iz prvega odstavka: ob uničeni SLS tudi nekdanji krščanski demokrati ne morejo priti v parlament: v takšnih razmerah pa je levici dokaj enostavno vladati.

Ko slišimo, da brat ljubljanskega škofa, Janez Jamnik, za en evro prodaja svoj delež v podjetju SCT, ne moremo mimo povezav teh strank s Cerkvijo. Dejstvo, nad katerim se še nihče v njenem vodstvu ni zamislil, je, da je v zadnjih dveh letih napravila svojemu ugledu toliko škode, da je ne bosta poravnali dve generaciji. »Stresovanje« v mariborski in ljubljanski nadškofiji bodo zanamci ocenjevali kot ekvivalent strateške napake, ki jo je napravil Gregorij Rožman 20. aprila 1944 na bežigrajskem stadionu. Razlika je le ta, da je Rožmanova napaka nehotena, na neki način v svoji nedolžnosti celo produktivna: še danes o njem govorimo kot o žrtvi časa, kateremu ni bil dorasel. Napake današnjega vodstva RKC pa so logične in v tem celo sprevržene: v vse so se spustili prav zaradi želje po denarju, moči in oblasti, to pa so rekviziti, ki jih je izvorno krščanstvo zavrglo kot »peklenska vrata«. Ob sodnem dnevu bo težko biti slovenski cerkveni dostojanstvenik, najsi si kardinal najsi nadškof, najsi nosiš ime Mirana ali Franceta Krambergerja. V špalirju pogubljenih utegnejo stati tudi slovenski »katoliški intelektualci«, ki so ob tem molčali, pridno pa nabirali časti in članstva v katoliških akademijah. Četudi niso napravili drugega, kot več desetletij poskušali eno Platonovo misel ali Dantejevo tercino preoblikovati v slovenščino.

Če so Cerkev, Slovenska ljudska stranka in krščanski demokrati organizmi, ki so se v duhu tradicije Janeza Pavla II. predstavljali kot most upanja, tolikanj sprevrgli, je razumljivo, da je Slovenija v najgloblji moralni krizi zadnjih stoletij. Vendar je narava slabega takšna, da kliče k še slabšemu. Tu pa je izvor naše misli o neuvrščenosti. Na popolnem pogorišču svetnih in nadsvetnih vrednot želijo ljudje iz ozadja napraviti »novo ekipo«, ko bo predvsem skrbela za to, da bi se interesi demokratične opozicije ne mogli udejaniti. Če se je Kangler sprl s Radovanom Žerjavom in če slednjega razumemo kot čisto psihološko figuro marionete, nam ne bo težko razumeti, da ima SLS (po Cerkvi in Peterletovih) spet novo nalogo: ta sliši na ime neuvrščenosti.

Bistvena »neuvrščenost« pa prihaja iz ozadja: ljudje, ki bodo zasedli položaje na »neuvrščenem« naskoku na prihodnje volitve, so že določeni in imenovani; o njih lahko sklepamo glede na kupčije v ozadju in splošne figure, ki se gibljejo po slovenski medijski in politični sceni. To so ljudje, polni frustracij, kompleksov, hkrati pa pripravljeni napraviti vse, ker bi sicer ostali v popolni anonimnosti, za kar jih določa tudi njihova človeška vrednost.

Vsi s Cerkvijo, vsi s partijo, kot zahteva lakomnost vsakokratnega trenutka.

Takoj svetnik! Postopoma in po korakih

2011-05-12T05:00:00.001+02:00

Prvega maja je papež Benedikt XVI. razglasil svojega predhodnika na Petrovem sedežu za blaženega. S tem dejanjem je odgovoril zahtevam množice, ki je na dan pogreba Janeza Pavla II. vzklikala santo subito (takoj svetnik). Tisti santo subito je postal geslo in simbol dobe po Wojtyli, papežu ki je prevzel svet in medije.

Velika priljubljenost Poljskega papeža je bila vse od začetka njegovega pontifikata tudi njegov uspeh, saj se je s svojo karizmo in gestami znal približati ljudem kot »ljudski papež«. Izogibal se je formalizmov, rad je prekršil Vatikanski protokol in znal presenetiti, ko je pokazal človeški obraz Cerkve. Ni torej čudno, da je v skoraj treh desetletjih postal medijska in pop ikona Katoliške Cerkve. V času njegovega pontifikata so se zgodili prelomni dogodki tako za zgodovino človeštva kot za Cerkev. Tudi po njegovi zaslugi so padli še zadnji ostanki velikih ideologij 20. stoletja, laiška gibanja so dobila vidnejšo in dejavnejšo vlogo v življenju Cerkve ter mladi iz celega sveta so postali veliki papeževi prijatelji.

Ob velikih in svetlih točkah ne moremo spregledati kontroverznih dogodkov, ki so se zgodili pod njegovim pontifikatom in lahko le upamo, da jih bodo raziskovalci tekom zgodovine znali pojasniti. Na primer še vedno ni znano ali je papež Janez Pavel II. vedel za primere spolnih zlorab v ZDA in na Irskem preden so prišli v javnost? Ali je bil obveščen o škandaloznem življenju in ravnanju ustanovitelja Kristusovih legionarjev p. Marcialu Macielu Degolladu? Zakaj ni ukrepal bolj odločno za transparentno delovanje tako imenovane vatikanske banke oz. Istituto per le Opere di Religione (IOR)? Na ta vprašanja še nimamo odgovorov, vendar iz dejanj njegovega naslednika opažamo, da so bili za Vatikanskim obzidjem primorani v kratkem času sprejeti pomembne odločitve.

Pontifikat Janeza Pavla II. je minil v znamenju številnih potovanj, razglasitev novih blaženih in svetnikov ter velikih množic mladih, ki so polnili trge in stadione. Rekordne številke ki jih je ta Petrov naslednik zbral v skoraj treh desetletjih pa so tudi pobuda za razmislek o sodobnih številkah krščanstva. Evropa se je po drugem vatikanskem koncilu v šestdesetih letih prejšnjega stoletja veliko bolj oddaljila od Kristusovega oznanil kot drugi kontinenti, saj so na stari celini dobile razmah razne sekte, new age gibanja in zagovorniki skrajnega ateizma. Morda je moda polnih trgov in stadionov prinesla med mlade idejo, da je krščanstvo vredno pozornosti le kot občasen spektakel, ki potrebuje svojo zvezdo.

Evropa, danes bolj kot kadarkoli v svoji zgodovini, potrebuje misijonski način evangelizacije, ki je sistematičen pristop oznanjevanja vesele novice sodobnemu človeku, navezanemu na tehnološki napredek in laboratorijsko dokazovanje. Da je središče krščanske vere Jezus Kristus, ki je pravi Bog in pravi človek, ni samo dogodek, ampak je odnos, ki ga mora vsak vernik živeti.

To je odnos z Bogom na katerega opozarja papež Benedikt XVI., ki je sprejel pobudo za takojšnji začetek beatifikacijskega postopka Janeza Pavla II., vendar postopoma. Sedanji kardinal Stanisław Dziwisz, dolgoletni osebni tajnik Poljskega papeža, je predlagal, da bi geslo santo subito dobesedno udejanjili in Wojtylo proglasili takoj za svetnika. Ratzinger je kljub dovoljenju za preskakovanje nekaterih rednih etap na poti do oltarja, ohranil postopek tak kot je.

Ali so bila vsa dejanja pokojnega papeža svetniška in so odsevala štiri kardinalne in tri teologalne kreposti do herojskih meja, si lahko vsak odgovori sam. Z mnogimi dejanji je prvi Slovan na Petrovem sedežu naredil svoj pontifikat večen, ker ga je vpisal v zgodovino kot izjemnega in revolucionarnega. Pokazal je sodobnemu človeku, da je svetost še vedno aktualna in dostopna, za kar se je tudi vredno truditi postopoma in po korakih.

Objavljeno v majski številki mesečnika Naš vestnik.

Piazzolla, Ave Maria

2011-05-10T19:30:00.002+02:00

Na harmoniko se da še kaj drugega poleg "goveje glasbe":

Velikonočne jaslice

2011-05-08T19:12:00.003+02:00

Izolska cerkev sv. Marije Alietske ima posebnost, ki je verjetno ne boste našli nikjer drugje na svetu. Če boste obiskali cerkev v starem mestnem jedru, tik ob mandraču, boste v njej še vedno videli jaslice. Nihče jih ni pozabil pospravit, ampak so bile že ob postavitvi mišljene kot pripoved krščanskega sporočila odrešenja. Vse od božiča so jaslice »inkorporirane« v prezbiterij (prostor, kjer se nahajajo ambon, oltar ter sedeži za mašnika in pomočnike) in še danes pripovedujejo tudi velikonočno zgodbo. Jaslice so bile postavljene v perspektivi velike noči, zato lahko še najdete sredi maja jaslice v cerkvi. To ni nič čudnega, ampak logična in dobro premišljena vsebinska povezava med Kristusovim rojstvom in vstajenjem.

Prezbiterij cerkve Marije Alietske v Izoli

Bistvo te kompozicije, ki je po mojem mnenju prava teološka in umetniška kreacija, je votlina rojstva oz. prazen grob, ki se umešča v zanimivo celoto. Tabernakelj (kjer se hrani Najsvetejše) je postavljen v vrata v Jeruzalem in zadaj lahko opazite znamenito in najstarejšo mošejo na svetu Kupola na skali (zlata kupola). Ta postavitev je provokativna in hkrati zelo dialoška, ker nas opozarja, da je živi Bog vrata za vse ljudi. Nad vsem je Marija z Jezusom v naročju; ona je Božja Mati, ki bo naša zagovornica za vstop v v nebeški Jeruzalemu, kot figurativno tudi rečemo nebesom.

Pod tabernakljem so »nasajene« oljke, ki spominjajo na oljsko goro, zraven pa postavljeni trije križi, ki so na Golgoti. Vmes je oltar, žrtvenik, ki je nad votlino rojstva/grobom. Evharistija je daritev, Kristusova žrtev, da bi vsi imeli življenje. Stvarnik v kruhu postane stvar, da bi ljudje imeli življenje.

Votlina rojstva se je spremenila v prazen grob, povoji novorojenčka so postali mrliški prt in angeli, ki so peli Slavo, sedaj oznanjajo vstalega Gospoda; angeli so v pravoslavni tradiciji priče Božje navzočnosti.

Votlina rojstva - Božji grob

Ravno pravoslavna tradicija prikazuje Kristusovo rojstvo v luči smrti in vstajenja. Ob rojstvu so pastirji prvi srečali Jezusa in so novico o njegovem rojstvu ponesli med ostale ljudi, ob vstajenju pa so to nalogo opravile žene in apostoli. Kot novorojenčka so Kristusa (neke) žene najbrž umile, po smrti pa so šle žene h grobu, da bi ga mazilile. Kristus je začetek, zato korenina ... svojo zemeljsko pot dopolni na lesu križa. Votlina rojstva ima obliko groba, zibel je hkrati krsta in otrok je povit kot mrlič. Jezus se je rodil, da bi umrl. (Rupnik, Pričevanje svetih ikon, 2002, 37). Ikonopisci slikajo povoje novorojenega Jezusa na enak način kot povoje mrliča. Adam in Kristus sta sočasna, ne v zgodovinskem smislu, ampak v smislu dveh stalnih resničnosti človeštva: greha in odrešenja (Rupnik 2002, 37).

V Izoli se torej nahaja teološka in filozofska posebnost, ki na odličen in jasen način prikazuje tesno povezanost med stvarjenjem in odrešenjem, med rojstvom in smrtjo. Velikonočne jaslice, če jih smemo tako poimenovati, prinašajo bistvo krščanskega sporočila, ki nas vodi onkraj obupa niča in smrti. Smisel življenja gre onkraj smrti – čeprav se zaradi končnosti in omejenosti človeške biti zdi smrt zadnja meja – ker je bivanje čisti dar.

Kakor se je Kristus spustil na zemljo, da bi s svojim prihodom človeka odrešil greha, tako se po smrti spusti v predpekel, da reši sužnosti greha in zla vse, ki so tam bili pred njegovim prihodom na svet.

"Velikonočne jaslice" je postavil g. Marko Požrl s sodelavci in bodo na ogled do binkošti v podružnični cerkvi sv. Marije Alietske v Izoli.

Z nonotom po sledeh zgodovine

2011-05-07T18:07:00.000+02:00

Ne samo obiskovalec, ampak tudi priča in muzejski eksponat.

Danes smo z nonotom obiskali Sv. Peter na Krasu ali po moderno Pivko. Po 71. letih se je vrnil v vojašnico, kjer je služil vojaški rok in je bil vpoklican s strani tedanje Kraljevine Italije. Pivka je bila že od rimskih časov pomembna obmejna kontrolna točka, ki je vsakokratni oblasti zaradi svoje odlične strateške lege omogočala, da je nadzorovala prehode iz zahoda proti vzhodu in obratno. Tukaj je tudi potekala meja med Kraljevino Jugoslavijo in Kraljevino Italijo, zato so Italijani v 30-tih letih 20. stoletja zgradili vojašnico Principe di Piemonte, sistem strateških točk ter mogočno podzemno utrdbo, imenovano Alpski zid, kjer so vojaki stražili mejo.

V enemu izmed teh bunkerjev je tudi naš nono – letnik 1920 – služil svojo vojaščino. Pot ga je iz Istre peljala na Kras, preko Italije v Francijo, po koncu vojne pa spet domov v Istro. Ko pripoveduje o tistem obdobju, govori o drugačnih časih, ko je bila Evropa razdeljena in ko so bili vsakokratni sosedje tudi vsakokratni sovražniki. Sam ni nikoli želel prijeti za orožje, ker mu ni všeč pravi, ampak čas in razmere so bile take, da ni mogel izbirati. »Hrana doma je bila slaba, ampak tukaj je bila še slabša«, se mu utrne misel, ko se sprehodi po dvorišču, kjer so jim delili hrano in jim je zaradi močne burje pogosto nosilo gramoz v skledo.

Spomini so tako močni in živi, da po dolgem času nono zna še povedati imena, datume, kraje in celo uro prihoda. Bil je marec 1940. in ok. 23h jih je vlak iz Trsta pripeljal v Pivko. Bil je najbrž med prvimi vojaki, ki so vojaško dolžnost nastopili marca 1940, zaradi začetka II. svetovne vojne. Kmalu po cepljenju se spominja, je dobil reakcijo na cepivo z visoko temperaturo, zato mu je pripadal tridnevni bolniški dopust, potem pa so začeli z vajami. Dopoldne so imeli orožne vaje na poligonu, popoldne vadbo v vojašnici.

Ferata in nono in dolga zgodovina.

Danes smo potovali v čas, ko se spomini zbudili sami od sebe, ko je »ferata« prevažala mlade vojake od doma do fronte in ko so trije totalitarizmi prinesli Evropi krvavo in uničujočo vojno. Obisk je torej pomenljiv in simboličen način »proslave« pred dnevom 66. obletnice konca II. svetovne vojne v Evropi.

Skupnost, dvom, vera in srečanje

2011-05-01T20:11:00.000+02:00

Težko je v sodobnem svetu verovati, biti zavezan k upanju v presežno in ljubiti Boga, ki ga laboratorijske formule ne morejo zajeti. V tej zanki se nahaja človek od svojega začetka, ker mora krmariti med razumom in srcem, da bolj ali manj uspešno odgovori pri sebi na tiste dogodke, ki jih niti fizika in niti znanost ne rešujeta. V tej težavi se ne nahaja samo sodobni človek, ki ga zaznamujejo znanost, tehnologija, globaliziran svet, finančni in etični relativizem, ampak se nahaja vsaka generacija znova in znova.

Najslavnejša upodobitev sv. Tomaža

Danes je bil pri maši na vrsti eden mojih najljubših evangeljskih odlomkov iz Svetega pisma: neverni Tomaž. Uradni naslov bi popravil, ker Tomaž je veroval in to celo izpovedal. Zakaj mi je ta del tako všeč?

Skupnost. V prostoru so zbrani apostoli (najbrž tudi Marija, druge žene in še kakšni prijatelji), ki premišljujejo dogodke minulih dni in skušajo kot skupnost najti pravi odgovor. Ko je človeka strah, ko je negotov in ko nima pravih odgovorov na življenjske situacije, se zateče k skupnosti prijateljev ali k družini. Apostoli so skupaj premišljevali in se pogovarjali o dogodku, ki je za vedno spremenil človeško zgodovino.

Dvom. Apostoli – še posebej Tomaž – so se pogovarjali, ker niso bili gotovi, da so dogodki res taki, kot so jih videli, kot so o njih pripovedovali očividci. Morda mi je ta del še najbolj všeč. Vera v Jezusa Kristusa mora skozi »filter dvoma«, ki jo prečisti heroizmov, ošabnosti, fanatizma in človeškega napuha, da bi si lastninil celo tisto, kar je Božje delo. Če je prisoten dvom, pomeni, da se v človeku odvija proces premišljevanja, racionalnega in čustvenega preverjanja dogodkov in prizorov. Kdor dvomi, išče odgovore in preverja dejstva, gotovo bo nekega dne prišel do vere.

Vera. Po klasični definicij verovati pomeni upati z neko vsebino, toda v današnjem prizoru – morda v malo mračni sobi, ki je komaj osvetljena s kako oljenko, da so obrazi prepoznavni – je vera v vstalega Jezusa edino zagotovilo, ki je tem ljudem ostalo. Sledili so mu tri leta, zapustili so ekonomsko in družinsko trdnost, da so se pridružili nekemu neznancu, ki je zanimivo govoril in so ga oblasti sovražile. Sedaj pa o njem – še po smrti – krožijo čudne govorice. Da, apostoli ki so danes omenjeni v evangeliju verujejo, da je Jezus vstal, vendar ne vedo, kaj to pomeni. Morda je zaradi tega kdo podvomil ...

Srečanje z Vstalim Gospodom. Tomaž je svoji veri postavil pogoj in takoj na začetku je rekel, da se gre to igro le, če bo deležen trdnega dokaza. Doživel je nekaj, kar mu je spremenilo življenje: srečal je vstalega Gospoda. Ne samo v fizičnem smislu, da je videl njegovo telo, ampak v svojem srcu je srečal živega Boga. Morda je to razlog, da je ravno apostol Tomaž šel najdlje ... do Indije ... do konca tedaj znanega sveta. Tomaž je dokaz, da je srečanje z vstalim Kristusom enkraten in neponovljiv trenutek v osebni zgodovini, ki ne more pustiti človeka ravnodušnega. Srečati živega Boga bi moralo biti poslanstvo in hrepenenje vsakega vernika, sicer je verovanje le prazno ponavljanje župnikovih besed. Tomaž je doživel velikonočni dokaz vere in sam postal pravi dokaz vere, ki ga je velikonočni dogodek za vedno zaznamoval.

Zaznamovani smo tudi tisti, ki si upamo reči, da verujemo v Jezusa. Naloga tistih, ki so srečali vstalega Boga je, da kakor žene v velikonočnem jutru in apostoli v naslednjih dneh, spregovorimo o tem tudi drugim ljudem. S svobodo in z upanjem, da vera in ljubezen premagata tudi smrt.

Tukaj si preberite še lansko razmišljanje na to temo.

Ta luč

2011-04-24T10:32:00.001+02:00

Ta luč ni od včeraj

in ni samo moja.

Ta luč ne gori od danes do jutri,

(Vir: 1.bp.blogspot.com)

gori in sveti iz davne preteklosti

v davno prihodnost.

Ta luč je spomin,

ta luč je upanje.

Nekdo jo je davno nekoč prižgal

in je svetila

kakor trstenka,

kot oljenka, sveča, kot petrolejka,

kakor karbidovka,

kot plamen, kot kres,

kot ogenj v strehi,

kot velik požar

in kakor žerjavica,

ki je velikokrat skoraj ugasnila.

A ni ugasnila,

ker jo varujemo kot luč svojih oči,

ker jo predajamo neugaslo,

preden ugasnejo naša življenja.

Brez te luči ne bi znali živeti.

Brez te luči bi bila tema.

Tone Kuntner

Dragi obiskovalci in obiskovalke MMT, dragi prijatelji. Vsem voščim veselo in doživeto veliko noč ter da bi veselje velikonočnih praznikov trajalo tudi v velikonočnem času, upanje v zmago tretjega dne pa celo življenje.

Kontinent Istra

2011-04-20T21:59:00.001+02:00

Istrski polotok (Vir: http://www.istrianet.org)

Čut regionalne pripadnosti je vse večji, zato se tudi narečja, stare govorice in pregovori vračajo med mlade, kot način istovetenja s svojim domačim krajem ali predniki. Moderne besede iz angleščine ostajajo »na sceni«, vendar veliko mladih s ponosom pove tudi kako »po domače«. Globalizacija je prevzela svet s številnimi možnostmi povezovanja ali zbliževanja ter s tem prinesla nove vedenjske oblike v naše življenje. Lokalna raven je za nekaj časa ostala bolj v latentnem ali sekundarnem položaju, vsekakor pa s tem ni izgubila svoje osnovne prednosti, ki je zaupanje ljudi. Navezanost na kraj, posebne šege ali običaji in tradicija so bistveni elementi, ki globaliziranemu človeku – raztresenemu popotniku v kiber prostoru – prinašajo zaupanje in trdnost.

Potreba po stalnosti je v nas prisotna kot arhetip in četudi smo popotniki, imamo nekje tisto »kamrico srca«, kjer najdemo svojo domačnost. Domača vas ali mesto je pogosto preozka definicija pripadnosti, ker je pogojeno in zaznamovano z običaji neke širše regije.

V kratkem razmišljanju bom izpostavil ključna dejstva in pojme, zakaj lahko Istro razumemo kot posebno geografsko in kulturno enoto zase. Izraz kultura bom uporabil v njenem najširšem kontekstu, ker bi specifikacije in podrobne razmejitve otežile besedilo. Istro lahko razumemo kot kontinent, ki »zadržuje« v sebi določeno vsebino.

Zgodovinska tradicija

Poznavalec Istrske zgodovine Darko Darovec na zanimiv način poudarja pomen zgodovinske tradicije: »Spreminjanje in oblikovanje meja je sicer v človeški zgodovini sila pogost pojav, ki pa posameznika v njegovi kratkotrajnosti doleti kvečjemu nekajkrat v življenju. Zato so te spremembe zanj upravičeno moteče, boleče in lahko tudi tragične«. Tukaj lahko navedem kot primer svoja nonota (stara starša), ki sta v svojem življenju – brez da bi se kam preselila – zamenjala pet političnih ureditev in šest denarnih valut.

Zgodovina je pomembna učiteljica in zgodovina Istre je v svojem dolgem teku pokazala, kako smo ljudje slabi učenci. Pokazala je tudi, kako se lahko hitro prelevimo iz dobrih upravljavcev v ošabne gospodarje, čeprav nam nekaj ne pripada. Dvajseto stoletje je bilo tudi za za mediteranski polotok zelo krvavo. Na majhnem ozemlju so se zvrstile vse tri krvave diktature in so terjale visok davek.

Istrska zgodba pa se začne dolgo nazaj, ko naj bi Istro naseljevali še Histri, veja Ilirov, ki je na tem ozemlju živela pred Rimljani, vendar s še danes nepojasnjeno etnogenezo. Po opisih sodeč naj bi bili zelo visoki in močni. Antropološke študije so pokazale, da so bili moški in ženske za tiste čase videti zelo visoki (Darovec, 2008, 33). V Istri naj bi pred rimsko osvojitvijo živelo ok. 120.000 prebivalcev, ki so se ukvarjali večinoma z lovom, ribolovom, živinorejo in poljedelstvom. Bili naj bi tudi trgovci in gusarji.

Upravna ureditev izvira iz časov prvih krščanskih občin ok. 4. stoletja, ko so se ustanavljala prva krščanska središča, ki so tvorila (nad)škofijsko mrežo. Škofije so služile kot vzorec tudi za civilno administracijo in celotna Istra je bila pod enotnim upravnim pa tudi kulturno-zgodovinskim vplivom.

Doževa palača, Benetke (Vir: http://www.hotelala.it)

Najmočnejši in še danes najvidnejši pečat so Istri pustile Benetke, ki so bile skoraj 1000 let njeno zaledje-periferija in kulturni bazen obenem. Odsluženi ali ne več moderni beneški umetniki so iskali še kakšen zaslužek v Istri in tako pustili po naših palačah, mestih in cerkvah neprecenljive umetnine. Srednji vek – razen kuge – za Istro se ni kazal tako temen, kot bi lahko stereotipno mislili. Mesta so se širila in zaradi ekonomske neodvisnosti in odsotnosti gospodarjev so se upravno osamosvajala. Benetke so terjale svoj davek, vendar napredek – gledan z današnjimi očmi – ki so ga doživela istrska mesta, je hvalevreden primer zlate dobe.

Posebnost Istre

Na ozemlje, ki meji s kraškim svetom, Mediteranom, Alpami in Dinarskim gorovjem so slovanski narodi prihajali v dveh velikih etapah. Tako so se veneti in drugi prebivalci tega ozemlja v 6. In 7. stoletju srečali z novimi sostanovalci. Predniki Slovencev so prihajali s severa, Hrvatov pa z vzhoda. Kulture so mešale, v Istri so prihajali na dan novi običaji, ki so zahtevali sobivanje vseh prisotnih.

Tukaj se srečata romanski in slovanski svet bolj kjerkoli drugje, saj geografska zamejenost je dve veliki jezikovni skupini zapečatila za vse čase. Kultura, jezik, podnebje, tek zgodovine in narave so opravili svoje: Istra je raznolika in razčlenjena kot leopardov kožuh.

Jezikovne posebnosti se tako kot kulturne razlikujejo od kraja do kraja. Podobno kot v drugih predelih Slovenije, so lokalne govorice močno dialektalno obarvane in imajo v sebi elemente iz slovanskih pa tudi romanskih jezikov. Nekaj je celo takih besed, ki ne zvenijo ne na en ne na drug način in kažejo na neko jezikovno specifičnost okolja.

V Istri se je vera mešala z vražami, zato je vraževernost neke vrste para-religija, ki sicer ne konkurira s krščanstvom, ampak ostaja močno prisoten element med ljudmi. Pri tem je zanimivo, da niti izobrazba niti socialni položaj ne igrata pomembne vloge: razbito zrcalo prinaša ogorčenje in prepričanje v nesrečnih sedem let tako med višje kot povprečno izobraženimi.

Določeni pojavi so zelo specifični in so morda omejeni na neko ožje območje ali vas, morda le na nekaj hiš, vendar zanimivo je, da se iz roda v rod prenašajo naprej. Istra je stičišče kultur in čeprav je geografsko težje dostopna, na momente skoraj zaprta (kraški rob), ostaja kraj novih srečanj in izmenjav. Multikulturnost, srečevanje z »drugimi«, menjavanje gospodarjev in napredek pa istrskim ljudem ni odstranilo tistega kančka nezaupanja, ki veje iz njihovega pogleda do »foreštov«.

Kaj je vsebina kontinenta?

Vsak kontinent (lat. continere, držati skupaj) nosi v sebi neko vsebino, ki mu daje bistvo in ga označuje. Vsebina Istre je njena bogata kultura, poseben jezik, dolga in težka zgodovina ter ljudje. Da je Istra geografsko ločen pojem od »ostalega sveta« so uvideli že stari grški pisci, saj je prvi ime Istre zapisal zgodovinar in geograf Hekatej iz Mileta (560-490 pr. Kr.), že od 15. stoletja naprej pa beležimo razne krajepise z opisi značilnosti Istre (prim. Darovec 2008, 15). Kartograf izolskega rodu Pietro Coppo je v 16. stoletju prvi izdelal zemljevid Istre, koprski škof Paolo Naldini pa je leta 1700 popisal koprsko škofijo in uporabljal pojem Istra.

Razumevanje Istre kot jasno določene in zamejene geografske entitete je prisotna od prvih pisnih virov dalje in tekom zgodovine, kljub menjavam oblasti, ni zbledela ali se deformirala. Z izrazom kontinent običajno določamo največje geografske nepretrgane površine kopnega, vendar ta pojem lahko uporabimo tudi za zaključeno geografsko, zgodovinsko, jezikovno, etnično in kulturno ozemlje, ki ga karakterizira specifična istovetnost. Pomen tej istovetnosti ne dajejo velike geografske številke, ampak vsebina, ki je živo tkivo in pravi razlog, da nekaj »držimo skupaj«.

Regionalizacija ni fragmentacija

Veduta Kopra s solinami l. 1920 (Vir: http://www.fotoricordo.unito.it)

Pri členjenju na regionalne pojme hitro lahko zapademo v fragmentacijo in na škodljive delitve, ki pripeljejo do slabitve enotnosti in medsebojne sloge. Regionalizacija – posebej v Sloveniji – je nujno potrebna oblika administracije lokalnih skupnosti, ki bi omogočala enakomeren napredek med regijami. Istra je – regionalno gledano – danes del Primorske, saj je v svojih zadnjih stotih letih delila bridkosti tega dela slovenskega narodnega ozemlja. Prisilna etnična in jezikovna asimilacija ter številni kulturni šoki so v ljudeh zbudili zvest, da je izolacija lahko nevaren sovražnik. Slovenski jezik je preživel tudi na tem Jadranskem polotoku, ker so v 20. stoletju požrtvovalni in skoraj svetniški duhovniški liki v ilegali ohranjali slovensko besedo. Tako kot ostalo Primorsko je Istro prizadela meja, ki je ljudje nikoli niso jemali za svojo, saj so naši predniki v stikih s sosednjimi narodi, iskali skupne koristi in sožitje.

V tem kratkem pregledu sem skušal izpostavit le najbolj osnovne in pomembne točke sicer dolge, zapletene in bogate kulturne zgodovine tega zanimivega mediteranskega polotoka. Veliko več informacij je dostopnih v knjižnicah, študijskih raziskavah in na spletu. Pri svojem razmišljanju sem se najbolj oprl na delo dr. Darka Darovca Kratka zgodovina Istre (2008) ter na P. Naldini, B. Benussi idr.

Opravičilo in posvetilo

Subjektivnosti se nisem mogel izogniti, ker čutim to skromno zemljo kot svoj naravni habitat in nanjo gledam s spoštljivostjo in občudovanjem. Istro in Istrane v njihovi pregovorni trmi je težko razumeti, vendar še nikomur, ki bi se zanje zanimal, niso odrekli gostoljubja in ga vzeli za svojega. Morda se bo kdo po tem zapisu opogumil in obiskal ta kontinent morja, soli, iskrenih ljudi in zgodovinskih zakladnic.

Svojo 500. objavo na tem blogu s hvaležnostjo posvečam zemlji, ki me vedno znova očara, šokira in preseneti, saj jo kljub vsemu težko razumem. In vendar v teh krajih vedno znova najdem nove navdihe. Te besede posvečam tudi svoji družini ter prijateljem in znancem, kot hvaležno pozornost za spodbude in podporo. Hvala Kosoblejki, ki me je "močno spodbudila" v to pisanje.

Dragoceni kakor olje

2011-04-17T14:50:00.000+02:00

Simbol oljke oz. oljčne vejice je v naši tradiciji na zanimiv način nadomestil palmo, ki naj bi v današnjem dnevu imela zgodovinsko bolj avtentično mesto. Razmišljam o oljkah in olju, ki ga ljudje že tisočletja uporabljamo kot zdravilo, živilo in vsestransko sredstvo. S pomočjo sodobnih naprednih raziskav samo še dodatno potrjujemo vse odlike tega naravnega izdelka, ki so ga naši predniki izredno cenili.

Oljčno olje so že v starozaveznih časih uporabljali kot bogoslužno sestavino in Cerkev ga od svojih začetkov postavlja kot osrednji elemnt mnogim zakramentom. Oljka je zimzelen grm, ki smo jo ljudje »prevzgojili« v nizko drevo. Njen les je mehek, listi so drobni in elegantno podolgovati, glede na svetlobo in lego pa menjavajo odtenke od zelene do srebrne. Njena dolga žiljenjska doba in odpornost na vremenske ekstreme so ji pridelale sloves neuničljivega drevesa. Olje je zdravilno, težko ga speremo in ima specifičen okus. Tak naj bi bil tudi tisti, ki je z »oljem« zaznamovan.

Kristjani smo pri krstu in birmi zaznamovani z oljem in to simbolično dejanje nam sporoča, da moramo biti nosilci zdravilnih dejanj v družbi. Nobena voda naj nas ne »spere«, odplakne ali premeša.

Slovenija ima recept kako odvrniti tuje vlagatelje

2011-04-15T21:01:00.000+02:00

Zaradi takih novic postanem zelo zelo slabe volje. Ali je to možno? Kako to, da v 20 letih še nismo uredili tako osnovnih zadev, da bi končno pritegnili tujce k nam in imeli kaj od tega?

Ne leve in niti desne vlade niso spisale takih zakonov, da bi tujci prišli k nam vlagat svoj denar. Tukaj se kaže naša zaplankanost in napačno pojmovanje domoljubja, ker tujci odhajajo, naša država pa caplja na mestu. Čeprav nam zunanji (potencialni) vlagatelji jasno govorijo, da imamo dobro geo-strateško lego, je ne znamo izkoristiti.

Vanessa Čokl: »Premalo se ve, bere se malo, da so Slovenci tudi od Fernetičev naprej«

2011-04-13T06:00:00.009+02:00

Ta mesec sem imel "v gosteh" novinarko in kolumnistko mariborskega dnevnika Večer Vanesso Čokl. Od blizu spremlja in poroča o dolžniški krizi podjetji, ki so posredno povezana z mariborsko nadškofijo, zato se je pogovor z njo sukal pretežno v tej smeri. V jasnih in izčrpnih odgovorih boste odkrili, kako novinarka doživlja situacijo okrog cerkvenih financ in kako Štajerci vidijo Primorce oz. naše zamejske Slovence.

Vanessa Čokl (Foto: Igor Napast, Večer)

Poldrugo desetletje Vanessa Čokl piše za mariborski dnevnik Večer. Začela je v kulturi, zdaj je že dobrih deset let v notranjepolitični redakciji. Njen profesionalni teren je relacija država-Cerkev in s tem tudi funkcioniranje Katoliške Cerkve v Sloveniji ter kotiranje Cerkve in države v Vatikanu. Za Večerovo prilogo V soboto pripravlja serijo aktualno-političnih intervjujev s hrvaškimi politiki, gospodarstveniki in zgodovinarji. Lani je intervjuvala predsednika Slovenije Danila Türka in kasneje še predsednika Hrvaške Iva Josipovića. Po slovenskem evharističnem kongresu je v svojih intervjujih »gostila« ljubljanskega nadškofa metropolita Antona Stresa, sveže postavljenega mariborskega nadškofa metropolita Marjana Turnška in kardinala Franca Rodeta.

Pogovor z Vami ni naključje, saj ste kot novinarka pri mariborskem dnevniku Večer od blizu spremljali dogajanje okrog dolžniške krize Nadškofije Maribor. Kako gledate na te dogodke?

Slutilo se je, da se bo zgodilo. Za tiste z uvidom nikdar ni bilo vprašanje, ali bo počilo, temveč kdaj in kako zelo.

[...]

Zanimivo je dejstvo, da novico o primanjkljajih v družbah povezanih z nadškofijo je objavil tuji mediji. Ali se o tem v Mariboru ni nič "šušljalo"? Ni res. Zgodba s telekomunikacijskim operaterjem T-2, ki je še zmeraj v večinski lasti zdaj insolventnega in na prisilno poravnavo upajočega finančnega holdinga Zvon Ena, večinski lastnik Zvona pa je nadškofijsko Gospodarstvo Rast, ni od včeraj. Prvič se je streslo pred slabimi štirimi leti, in ko so bili slovenski katoliški škofje v začetku leta 2008 na obisku "ad limina" pri papežu Benediktu XVI. in v najvišjih cerkvenih uradih v Rimu, je bila na dnevnem redu tudi pornografija v teve TV ponudbi T-2. Nihče te bistvene podrobnosti tistega potovanja na cerkveno stran Tibere ni zanikal, a da bi jo bili tudi v Cerkvi uradno potrdili, se seveda ni zgodilo.

[...]

Zgodba o "svetem zlomu", kot so jo poimenovali pri tedniku L'Espresso, meji skoraj z neverjetnim pa vendar je dva meseca zapolnila medije. Po Vaši oceni, koliko je napihnjenega in koliko objektivnega poročanja. Nekateri mediji so zadnje tedne zvočniki bank upnic, ki so v konjunkturnih letih rade na vse strani kreditirale, tudi cerkvene projekte, zdaj pa se trudijo iz te zgodbe priti čim bolj cele in skozi predvidljive kanale signalizirajo, kako da naj bi šla sanacija. Drugače pa kakšne napihnjenosti ne vidim. Stvar je sama po sebi dovolj mučna, Cerkev oddaljuje od njenih primarnih terenov, zatresla jo je, in to vseslovensko.

[...]

Preberite celoten intervju v aprilski številki mesečnika Naš vestnik.

Kraške zemlje ne damo! – Saj je niti nočejo ...

2011-04-08T22:56:00.001+02:00

MMT je v skoraj štirinajst dni mirovala, ker nisem imel časa, da bi kaj pametnega napisal. Vsak dan sem pogledal kaj se dogaja, vendar šele danes prihajam na zeleno vejo, da tudi kaj »spesnim«. Zvestim obiskovalkam in obiskovalcem se za premor opravičujem.

In koliko smo ponosni na kraško kulturno dediščino? (Vir: www.povsodjelepo.com)

In takoj je tukaj še vedno topla in aktualna tema: razprodaja kraške zemlje. Ko sem o tem poslušal in bral me je kar malo pogrelo, ker sem prepoznal tisti tip novic, ki služijo kot kulisa drugim temam.

Kar se tiče vprašanja nepremičnin na Krasu imam občutek, da je to še ena medijsko-politična umetna konstrukcija, ki jo mediji servirajo, ko morajo kaj drugega »pokrit«. Novica je iz nule vzniknila in je poniknila, ko se je našlo kaj bolje prodajanega.

Premislimo dejstva po korakih: ali nas lahko Italijani res ogrozijo? Je res nekaj njihovih vikendic tako nevarnih za naš narod? Ali je lahko narod, ki z nami meji že več stoletji (če ne tisočletji) naenkrat nevaren za našo nacionalno identiteto?

Če gledam na to zgolj z ekonomskega vidika mislim, da je nakup nepremičnine odličen posel za našo državo, ker dobimo svež (zunanji) kapital in si zagotovimo, da bo nekdo plačeval davke. Naši državi. Karkoli se zgodi, zemljišč ali stavb lastniki ne morejo odtujiti ali vzeti s sabo, zato Kras bo vedno naš. Drugi argument je kulturno-zgodovinski. Lahko vzamemo v roke odlične Rebulove zgodnje novele (prim. Vinograd rimske cesarice) in hitro ugotovimo, da največja grožnja slovenstvu smo Slovenci sami. Kruto, vendar realno. Partikularnih zgodovinskih debat bi se izognil, ampak si moramo priznati, da smo zelo podvrženi potujčevanju in asimilaciji. Sami pogosto prevzemamo tuj jezik ali navade in jim damo večjo težo kot lastnemu. Glede na to, da Italijani niso škodovali Istri (razen v času fašizma!!), čeprav se v obmorskih krajih govori italijansko že več kot 1000 let, ne vem kako bi lahko Krasu.

Moj občutek je, da gre politično potezo umetnega ustvarjanja lika "zunanjega sovražnika", ki neprestano ogroža naš obstoj. To je preizkušena metoda, ki omogoča oblasti (preko medijev), da preusmeri javno pozornost od notranjih tem, ki gotovo ne prinašajo lepih in obetavnih novic. Če pogledamo naše sosedske odnose opazimo, da se vedno najde dežurni sosed, ki naj bi nam škodoval. Enkrat nas ogroža Avstrija, ker noče postaviti dvojezičnih tabel, enkrat Hrvaška, ker nam hoče vzeti morje, najde se Italija, ki je naš »večni sovražnik« ... celo Madžari, če ne priskrbijo slovenskega župnika v Sombotelu, postanejo nacionalni sovražniki.

Ali je sindrom »nenehne tuje nevarnosti« realen občutek ogroženosti, ali gre samo za refleks na izropanost narodne zavesti? Ali smo kot narod dovolj zreli in samostojni, da se v sodobni Evropi nehamo bati navideznih sovražnikov, ki jih ne vidi nihče drug kot skupina politikov? Pisatelj Pahor je na nekem predavanju nazorno opisal, kako ravnamo Slovenci do svojih manjšin. Dejal je, da če v italijanski šoli nekje v Istri manjka klavir(!), ga dobijo v enem tednu, če pa je osrednja slovenska kulturna ustanova v Italiji (beri Slovensko stalno gledališče) na robu preživetja, minevajo meseci brez učinkovite rešitve.

Če bi se tako resno zavzemali za reševanje notranjih državnih problemov s tako resnostjo, kakor se ukvarjamo s »sosedskimi grožnjami«, bi gotovo že marsikaj rešili. In kako paradoksalno: vsi se ukvarjajo – polni nacionalnega interesa in domoljubnih občutkov – s kraško zemljo, ki naj bi jo "nacionalizirali fašisti" in nihče ne vidi sramote, ki se je na taistem Krasu zgodila, ko je neko društvo za ptiče doseglo prepoved gradnje 100% čistih virov energije.

Morda bo kdo iz tega zapisal sklepal, da sem italofil ali militanten fašist. Nič od tega. Tematiko spremljam z enako mero ciničnosti in ironije kot takrat, ko piha burja 120 km/h in vsi mediji pišejo o tej »katastrofalni primorski burji«. Burja na Primorskem piha od vedno – in vedno bo – le da nekomu služi kot potemkinova vas za druge – resnejše in večje – težave.

Prepričan sem, da Italijani ne kupujejo nepremičnin pri nas zato, da bi nas kolonizirali ali podjarmili, ampak zato, ker se želijo preseliti »na boljše«, imeti nižje življenjske stroške in hkrati ostati v bližini Italije. Lahko bi v temu prepoznali nacionalno tržno nišo ali vsaj dobro poslovno priložnost, ki bi Krasu omogočila boljši razvoj in višjo turistično atraktivnost. Primarni interes bodočih prebivalcev Krasa je ekonomski in ne nacional(istič)ni. Morda bi kazalo, da se ob tej priložnosti ne vprašamo, koliko so Italijani »močni«, ampak koliko smo Slovenci šibki. Premislimo, koliko smo ponosni na svojo identiteto, jezik, kulturo, narodno telo, zgodovino, tradicije ... teran, pršut, lipicance, burjo ...

Laiki v cerkvenem vrhu

2011-03-22T06:00:00.007+01:00

Naredimo iz Cerkve dom in šolo skupnosti. To je velik izziv, ki nas čaka v novem tisočletju, če želimo biti zvesti Božjemu načrtu in odgovoriti globokim pričakovanjem sveta.

(Janez Pavel II., Novo Millennio Ineunte)

Pred kratkim je precej prahu dvignila peticija/memorandum nemških teologov, ki se zavzemajo za odpravo celibata, uvedbo ženskega duhovništva in druge reforme v Cerkvi. Taka stališča hitro naletijo na kritike znotraj Cerkve, ki zavračajo spremembe sklicujoč se na zgodovinske, ekumenske ali pastoralne argumente. Nenadne reforme bi morda povzročile hude spore in naše skupnosti še niso pripravljene na take spremembe, vendar obstajajo še drugi možni načini modernizacije Cerkve. Morda je prišel čas, da tolikokrat poudarjeno in opevano vlogo laikov v Cerkvi tudi vzamemo zares.

Najostrejši kritiki trdijo, da kleriki znotraj Cerkve ne omogočajo debate in vse vitalne odločitve sprejemajo samo moški. Res je, da so mnogi laiki del pomembnih posvetovalnih organizmov, nekaj žensk celo opravlja vidne in pomembne vloge v Vatikanu, vendar ko gre zares, se debata hitro prenese na centre moči, kjer laiki nimajo glasu.

Jezus je rekel svojim učencem naj bodo služabniki, naj hranijo lačne in delijo svoje dobrine z ubogimi ter dajo svoje življenje za brate, kajti samo tako bodo lahko pokazali pravo ljubezen. V cerkvenem vrhu pa je nekaj takih, ki ravnajo obratno, ustvarjajo ter vzdržujejo klerikalno kulturo in pogosto cenijo bolj lojalnost kakor odgovornost. V teh okoliščinah je nujno potrebna reforma, da bo obraz Cerkvenega vodstva pomlajen in bo čim širšemu krogu ljudi dana možnost, da spregovorijo o težavah. Ob tej priložnosti so pomenljive besede, ki jih je zapisal sv. Pavlin iz Nole: »Prisluhnimo vsakemu verniku, ker iz vsakega vernika govori Božji Duh«.

In kako začeti? Nekateri bi gotovo predlagali – po vzoru nemških in kakšnega slovenskega teologa – da ukinemo celibat in odpremo vrata duhovništva ženskam, vendar obstajajo tudi druge poti reforme cerkvenih struktur, ki bi omogočile poročenim ženskam odločilno besedo v Cerkvi. Prvi predlog je sprememba kanonskega prava v tistem segmentu, ki opredeljuje vodstvene organizme Cerkve, da bi lahko tudi laiki prevzeli odgovorna in vodilna mesta.

Ponekod so škofje in duhovniki že zelo dobro uresničili smernice II. Vatikanskega koncila in laiki aktivno sooblikujejo podobo krajevne Cerkve. Ostajajo nezapolnjene vrzeli med lokalno in vesoljno Cerkvijo, kjer se sprejemajo najobčutljivejše in pomembne odločitve. Če so župnijski sveti sestavljeni samo iz laikov, ni tako na ravni škofije. Škofijski sveti in zbori škofovih svetovalcev bi že morala zasedati polovica laikov, saj jih je številčno največ. Pastorala je namenjena vernikom, zato naj soodločajo in prevzamejo odgovornost tudi na najvišji ravni. Člani takih organizmov naj bodo ljudje, ki imajo resnično radi Cerkev, so pošteni, izobraženi, razgledani in kritično pristopajo do aktualnih vprašanj. Aktivna udeležena v življenju Cerkve bi lahko privedla laike tudi v najbolj ekskluziven in zaprt klub na svetu: kardinalski zbor.


Tudi laike med kardinale? (Vir: http://t3.gstatic.com)

Kardinalski naziv je podeljen – kakor imenovanje – in ni zakramentalne narave, zato teoretično bi lahko to postale tudi poročene ženske. Implicitno pomeni, da bi lahko bile voljene in volile papeža, kar lahko že predstavlja doktrinarno zagato. Če se omejim na stvarnost teze, lahko bi določili neko kvoto žensk in moških kardinalov-laikov, ki bi prevzemali vodenje nekaterih dikasterijev rimske kurije, samo moški pa bi bili izvoljeni in volili papeža.

Kardinali naj bi predstavljali najožji zbor papeževih svetovalcev in kolikor je le možno univerzalnost Cerkve, zato kardinalski zbor sestavljajo visoki prelati iz vseh celin sveta. Zakaj ne bi razširili to stvarnost tudi z laiki iz pomembnih poklicnih panog, kot so zdravstvo, šolstvo, bančništvo, delavstvo, znanost in drugo. Vstaviti elemente demokracije v Cerkev ne pomeni rušiti njene hierarhične ureditve, ampak predstavlja dodano vrednost na njeno oznanjevalno moč.

Tako bi lahko laiki vodili določene urade, kompetentno pokrivali področja ki zahtevajo strokovnost, izkušnje in znanje, ki ga na še tako odličnih teoloških fakultetah ne učijo.

Dati laikom novo vlogo lahko predstavlja izziv v dojemanju Cerkve, saj ta ni več samo »njihova«, ampak postane resnično »naša«, kjer smo ljudje iz vseh poklicev, življenjskih situacij, delovnih okolji in socialnih skupin odgovorni za njeno delovanje v vsakdanjem življenju. Ali bi poročena mati vodila kak rimski urad bolje ali slabše od kakšnega kardinala? Ali bi zato bila Cerkev manj zvesta svojemu evangeljskemu poslanstvu?

Krščanstvo, kakor poudarja papež Benedikt XVI., ne more biti »a' la carte«, zato so moderni apostoli poklicani, da sprejemajo tudi take odločitve, ki jim morda osebno ne koristijo in prinašajo zaslužka. Če so spremembe in odločitve dobre za širši krog ljudi, če poživljajo vero in izboljšujejo evangeljsko oznanilo jih je potrebno resno vzeti v zakup.

Cerkev je stopila v novo tisočletje in pokazala, da se pod pozlato skrivajo zelo težke in hude anomalije, ki jih sama ni znala ali hotela odpraviti. Sama bo lahko zvesta svojemu poslanstvu in Kristusovemu naročilu samo če bo znala, tako kot mnogokrat v svoji dvatisočletni zgodovini, prisluhniti potrebam časa. Prišel je čas, da si vsi – laiki in kler – natočimo čistega vina, prevzamemo odgovornost za evangeljske vrednote in to pokažemo svetu. Biti skupnost, družina, pomeni odpraviti razslojenost ali hierarhično oddaljenost in začeti skupaj razmišljati za skupno dobro.

Družba v kateri živimo potrebuje jasno oznanilo Kristusovega vstajenja, da ni pomešano s politiko, ekonomijo in prestižem. Smo kristjani še sposobni biti glasniki Svetega Duha, ki deluje v nas?

Krst, spremenitev, trpljenje, moč Duha

2011-03-20T16:18:00.000+01:00

V evangeliju današnje nedelje v postnem času se človeški element prepleta z bogato simboliko večnega. Nekaj večnega je gotovo trpljenje, ki mu Kristus s svojo smrtjo in vstajenjem da novo konotacijo. V teh dneh, ko so podobe tragičnih dogodkov iz celega sveta v naših dnevnih sobah, delovnih mestih in domačih računalnikih, se ne moremo izogniti vprašanju: kaj nas čaka?

Odgovarjati na taka ali podobna vprašanja o trpljenju ni lahko, ker se razlogi in argumenti prepletajo s čustvi in naša človeška omejenost jih težko sprejme. Iztočnica za razmišljanje pa je lahko Jezusova pot na goro. Smo v cerkvenem času, ko nas vsebina bogoslužja in beril usmerja k velikemu petku, ki je točka par excellence Božjega in človeškega trpljenja.

Raffaello: Trasfigurazione (1517)

Danes gre Jezus na goro in tam zaslišimo Božji glas »Ta je moj ljubljeni Sin«. Očetov glas, ki z avtoriteto zakonodajalca in močjo očetovske ljubezni razglasi Kristusa za sina, se pojavi že drugič. Prvič je bilo pri krstu v Jordanu. Povezava med tema dogodkoma ni naključje, ker je krst tisti središčni element Božjega sinovstva tako, kakor je trpljenje odmerjeno in namenjeno Božjim otrokom. Krst je – tako za Kristusa kot za vsakega kristjana – uvod v veliko noč, ki gre preko velikega petka.

Odlomek Jezusove spremenitve na gori je precej nejasen in misteriozen, saj spominja bolj na kakšno čarovnijo ali iluzijo, kot pa na biblični dogodek. V njem so elementi, ki ob pravilnem razumevanju nosijo bogato sporočilo. Pomagal si bom z odlično razlago sv. Hilarija iz Poitiersa, škofa, ki je živel in deloval v Franciji v času, ko vera še ni bila dolgočasna:*

Dejstvo, da se ob Kristusu, med vsemi možnimi svetniki, pojavita ravno Mojzes in Elija predstavlja Kristusa med Postavo in preroki. Če je Mojzes viden, pomeni, da je človeškim telesom namenjena slava vstajenja in ko Gospod zasije bolj kot luč, lahko vemo, da je obsijan z nebeško svetlobo iz onostranstva. Na vprašanje »Če hočeš, postavim tu tri šotore«, Peter ne dobi odgovora, ker še ni prišel čas, da bi Gospod sedel v tej slavi. Svarilo »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo obujen od mrtvih!« je opomin, da so določene zadeve namenjene očem vere in jih lahko razumemo samo s pomočjo Svetega Duha.

Kristusova spremenitev je predogled in oblika našega bodočega bivanja, ker v moči krsta smo namenjeni bivanju v tej svetlobi. Če poslušamo Kristusovo besedo z vero, da je evangelij, novica življenja, je tudi naš odnos do trpljenja drugačen, kakor če večnosti ni.

* Ko vera še ni bila dolgočasna je naslov knjige, ki je izšla pri Mohorjevi založbi in na zanimiv, živ, simpatičen in dinamičen način opisuje vero v prvih stoletjih krščanstva. Škof Hilarij naj bi živel med letoma 315 in 367. Čeprav so podatki o njegovem življenju skopi, vemo, da je sodeloval na nekaj pokrajinskih koncilih in zavračal ariansko zmoto. Citirano besedilo je povzeto po njegovem Commentarius in Evangelium Matthaei.

Denar v zameno za sugar daddy-je

2011-03-19T10:46:00.000+01:00

V Malaviju, kjer je vsak osmi odrasel prebivalec okužen s HIV-om, je Svetovna banka izvedla izzivalen poizkus. Izbrali so 3800 deklet med trinajstim in dvaindvajsetim letom ter jih razdelili v dve skupini. Prvo so sestavljala dekleta, ki so jim mesečno dajali 10 USD in zagotovili plačilo šolnine pod pogojem, da redno obiskujejo pouk, drugo skupino pa dekleta, ki niso prejemala nobene finančne stimulacije. Po enem letu in pol se je pokazalo, da je bila okuženost z virusom HIV v prvi skupini deklet za 60% nižja.

Vir: http://www.africanevents.com

Odgovor za tako razliko gre iskati v navadah deklet, ki so se udeležile preizkusa. Vsaka četrta je namreč priznala, da v svojem spolnem življenju potrebuje »asistenco« oz. ima željo po dodatnem mesečnem zaslužku ali darilih. Taka želja ne preseneča, če pomislimo na življenjske razmere v Afriki. To je dinamika t.i. sugar daddy-jev ali »sladkih očkov«, ki so moški zrelih let (včasih zelo stari) in si pri najstnicah ali mladih dekletih kupujejo spolne usluge. Tovrstno ravnanje je glavni vir prenosa okužbe virusa HIV, saj je stopnja okuženosti pri moških nad tridesetim letom starosti 30 %. Na anketna vprašanja je 90 % deklet odgovorilo, da jim »partner« izboljša mesečni prihodek za povprečnih 6,5 USD in tako je Svetovna banka dobila zamisel, da se z relativno nizkimi stroški da naredit velik korak naprej. Dekleta ki so lahko »presekala« to verigo so že pridobljeno izobrazbo še nadgradile in deset dolarjev mesečno je ekonomsko gledano mnogo ceneje kot drago zdravljenje Aidsa.

Želeni učinek je vsekakor dobrodošel in nakazuje rešitev za marsikatero nadaljnjo potezo, vendar se ob takem ravnanju zbuja cela serija vprašanj in dvomov. Ali ni etično sporno podkupovati ljudi, da spremenijo svoje navade? Ko v življenjske odločitve poseže kapital, koliko svobode še ostane posamezniku? Ali je rešitev za kugo 21. stoletja res tako lahka, hitra in poceni?

Kmalu se bo najbrž zgodilo, da bo kak »premožnejši« sugar daddy ponudil malenkost več kot Svetovna banka in potem bomo spet na začetku. Ekonomske rešitve hitrih učinkov so se ravno v zahodnem civiliziranem svetu izkazale, da v zameno za blagostanje in napredek terjajo zelo visok davek.

Mislim, da je za prvi korak potrebna odprava številnih kulturnih, pravnih in drugih preprek, ki afriškim dekletom in ženskam onemogočajo svobodno življenje, izobrazbo in temeljne zdravstveno oskrbo. Šele ko bodo ljudje sami spoznali, da je njihova prihodnost odvisna od njihovega obnašanja, bodo lahko tudi ravnali drugače.

Post: kontradikcija, živo srečanje in odnos

2011-03-14T20:30:00.000+01:00

Krščanstvo je preprosto in jasno, vendar zaradi neizobraženosti "podajalcev" in prejemnikov pogosto izpade kot šega ali vraža, ki se je odpovedala razumu. Kaj nam prinaša postni čas? Kako razumeti sporočilo o pokori in povabilo k spreobrnjenju? Je mar bistvo posta samo odpoved mesnim jedem in opravljanju križevih potov?

Post je čas iskanja in osebnega srečanja s Kristusom, ki daje življenje. To je tudi osnovno sporočilo velike noči, kot največjega krščanskega praznika.

Intelekt

V nekaterih sodobnih znanstvenih krogih se vriva prepričanje, da je krščanstvo sistem zastarelih, preživetih in okostenelih dogem, ki izrivajo pomembno vlogo razumu ter vsiljujejo slepo verovanje. Najglasnejša predstavnika tega toka sta Dawkins in Hitchens, ker z medijsko podporo in modnim trendom ateizma secirata verovanje s skalpelom številk.

Od časa razsvetljenstva se teza stroge ločenosti razuma in verovanja krepi z idejo: nemogoče je uskladiti vero in znanje (prim. Frossard, Bog v vprašanjih, 2007). Razumeti krščanstvo pomeni razumeti sodobno civilizacijo, ki je tesno prepletena z miselnimi sistemi, ki jih je ravno krščanstvo vseskozi razvijalo in ohranjalo.

Pristop k verskim praksam in verskemu življenju prav tako ne more biti samo slepo verovanje, ker nas je Bog opremil tudi z razumom. Papež Benedikt XVI. gre celo korak naprej in v svojem slavnem govoru na univerzi v Regensburgu leta 2006 trdi, da »ne ravnati skladno z razumom je v nasprotju z bistvom Boga« (Benedikt XVI., Vera, razum in univerza – Spomini in premisleki, 2006). Iz teh izhodišč odpiram premislek o postnem času, ki se zdi, da je tekom stoletji doživel odmik od svojega bistva.

Zmota v razumevanju posta

Postni čas je obdobje priprave na veliko noč, ki je največji krščanski praznik, saj je Kristus premagal smrt in ponovno odprl raj ljudem. Središče krščanstva je torej najbolj osnovna in vesela točka vseh kultur in civilizacij: premagati temo vpetosti v smrtni ciklus z večnim življenjem. Zato se postavlja vprašanje, zakaj v postu izpostavljamo in premišljujemo o trpljenju? Zakaj dajemo težji in glasnejši poudarek na greh, kakor na odrešenje? Ker gre za spomin na zmagoslavje življenja nad smrtjo, bi morali v postu premišljevati o veliki noči, veselju, radosti in moči življenja. Dogaja pa se ravno obratno. Zakaj?

Postni čas je tudi doba pokore in hitro stopi v ospredje premišljevanje Kristusovega trpljenja. Dogaja se, da celo nedelje zmotno imenujemo »postne nedelje«, kar seveda ne more držati. Vsaka nedelja je »mala velika noč«, tudi v postnem času. Tem nedeljam se uradno reče »nedelja v postnem času«. Zdi se, da je cilj posta le priprava na veliki petek, dan ko se spominjamo Kristusove smrti. Središča posta je tako premaknjeno k točki, ki nosi veliko sporočilno moč, vendar ni bistvena.

Cilj postnega časa bi moral biti na novo premisliti svoj odnos do Boga in odkriti pravo veselje. Zmaga življenja nad smrtjo je tudi miselna zmaga človeka, saj ni več suženj večnega determinizma o popolnem niču, ki nastopi s smrtjo, ampak lahko upa v večno bivanje. Odrešenje predstavlja tudi izhod iz obupa, da vse kar mislimo, doživljamo, delamo, ustvarjamo in spoznavamo ne bo za vedno uničeno, ampak bo nekje bivalo. Misliti večnost pomeni misliti življenje, ki se ne konča v temni jami, v sencah človeške zgodovine ali zlobe, ampak zmore korak več.

Postni čas je doba, ko naj bi premišljevali Kristusovo trpljenje, se zavedali lastne minljivosti in ob enem sprejeli evangeljske besede velikonočnega jutra. Povabilo k spreobrnjenju na pepelnično sredo se ne ustavi pri posutem pepelu na lase ali čelo, ampak nas vodi do praznega groba in je vezano na naše iskanje odgovorov. Postni čas je samo trenutek v letu, trenutek ki zadostuje, da srečamo živega Kristusa.

Iskati in srečati Kristusa na življenjski poti

M. I. Rupnik: Cristo in gloria
(Cripta della chiesa inferiore di San Pio da Pietrelcina)

Molitev, obisk sv. maše, zakramenti, dobra dela, premišljevanje Božje besede in druga duhovna poglabljanja so poti, ki pomagajo človeku do Boga. Težko je razmišljati o Bogu Stvarniku ali Bogu Odrešeniku opremljeni zgolj z omejenimi sposobnostmi človeškega razuma. Zato se ljudje vseh kultur in veroizpovedi poslužujemo raznih metod, ki nam pomagajo »misliti Boga«. V krščanstvu je Jezus Kristus – Božji Sin – postal človek, kar lahko predstavlja miselno bližnjico ali miselni absurd. Bog ki prevzame človeško naravo je lahko razlog za pohujšanje, saj se z učlovečenjem odpove svoji božji popolnosti, kar bi lahko razumeli kot slabost. Tukaj ne smemo pozabiti, da je Kristus postal človek in ostal Bog, dve naravi sta sobivali, ne da bi se »pomešale«.

Spreobrniti se pomeni iskati živega Boga, človeka, prijatelja, starega znanca, oddaljenega družinskega člana, brata ... Postna pokora je pogledati nekomu v oči, se mu opravičiti za storjeno, za dolgo tišino ali preveliko oddaljenost. Srečati prijatelja pomeni srečati Kristusa.

Vedeti moramo, da nismo samo ljudje, ki iščemo Boga, ampak tudi on išče nas. Zgodba o izgubljenem sinu je šolski primer, da Bog ne obupa nad človekom. On čaka in gleda v daljavo, kdaj bo zagledal našo podobo. V svojih odločitvah smo pogojeni s svojim značajem, izkušnjami, prepričanji in željami, zato se oddaljujemo od Boga in uberemo svojo pot. Bog nas išče in nam vsak dan kaže nove poti, da se mu lahko približamo. Tudi to je krščanstvo: niz bližin in oddaljenosti, ki gradijo odnos.

Temelj in bistvo krščanstva je srečanje med Bogom in človekom. Bog ne pristopa iz pozicije moči, ampak kot prijatelj. Območje srečanja je odnos, ki človeku prinese trdno gotovost, da je pomemben v Gospodovih očeh. Onkraj dvomov je vera edino zagotovilo, da lahko upamo v nemogoče.

Za začetek: krst

Težko je storiti prvi korak k spreobrnjenju, ko je dvomov, strahov in pomislekov več kot gotovosti in jamstev. Spreobrniti se pomeni odkriti življenje, ki je pravzaprav že v nas. Kristjani smo dobili s krstom neizbrisno in neodstranljivo zagotovilo, da se lahko zgodi karkoli in bomo vedno Božji otroci.

V postu lahko torej premislimo svojo vlogo v Cerkvi iz zornega kota zagotovila, da bomo živeli. Odnos ki ga imamo s Kristusom – čeprav je morda vtišan, postavljen na stranski tir, zaprašen, popačen ali spremenjen – ostaja podstavek, na katerem bomo gradili svoje življenje. Sedaj je čas, ko lahko na odkrijemo nove priložnosti svojega načina verovanja. Da, gre za nekaj osebnega in intimnega, ki nam nihče ne more in ne sme predpisati. S srcem in razumom vstopamo v čas priprave, ko bomo srečali živega Kristusa, ki vsak sam lahko le doživlja po svoje.

Post: pepel in voda

2011-03-09T20:54:00.000+01:00

Začel se je postni čas. To je obdobje priprave na veliko noč, ki je največji krščanski praznik, zato naj bi verniki stopili na pot osebnega zorenja, poglobljene molitve, dobrih del in odrekanja. Post je v naši družbi doživel v zadnjih letih zanimivo in skoraj neopazno spremembo: od strogo verskega pojma je postal tudi laični. Če je še nedavno od tega v laični družbi zbujal posmeh ali nerazumevanje zaradi "trpinčenja", odrekanja ali lakote in je privabljal asociacije na greh, je danes postal tudi čas pomladanskih diet in telesnega očiščevanja.

Revije za zdravo življenje in prehrano ponujajo zdravilne postne napitke, očiščevanje celic ali celo očiščevanje svoje energije. Če pogledamo na post samo iz telesnega vidika je gotovo taka čistka primerna in logična, ker se spomladi spreminja prebava, želodec je bolj občutljiv in zato potrebujemo drugačen prehrambeni režim. Naše telo ni sestavljeno samo iz celic in tudi mi ne živimo zato, da bodo naše celice srečne, ampak ima še druge "komponente". Post je čas očiščevanja in urejanja svoje notranjosti, svojega duha in duše.

Hrana predstavlja osnovno človekovo potrebo, zato je odlično sredstvo, da preko dietne discipline ukrotimo in pregledamo tudi duhovno razsežnost. Kaj konkretno? Recimo svoje razvade, običaje in vsakdanje popuste, ki si jih privoščimo, da si posladkamo življenje. Da ne bo pomote, z vsem tem ni nič narobe, ampak že če se svojih dejanj bolj(e) zavedamo, se imamo pod kontrolo. Kontrola nad lastnim telesom pa je danes bolj kot kadarkoli nujno potrebna, saj nikoli prej ni bilo tako popredmeteno, razprodano in zlorabljeno, kot je v naši post-moderni družbi potrošnje in kapitala.

Koordinate posta sta zato dve: pepel in voda. Pepel je znamenje minljivosti, krhkosti in majhnosti. To je prah, ki ga že rahel veter raznese in o njem ne ostane niti sled. Druga pa je voda, ki v vseh kulturah in vseh časih predstavlja arhetip očiščenja, življenja in novega rojstva. Mislim, da bi lahko v postnem času bolje koristili prav ta drugi simbol. Prav je, da se "posipamo s pepelom", priznamo lastne napake, krivde in ocenimo, kakšno je naše notranje stanje, vendar to ni cilj. Drugi del - voda - je ravno tako pomemben, če ne celo še bolj, kot prvi. Potem ko smo si diagnosticirali stanje je prav, da se očistimo, gremo naprej in poiščemo izvire življenja. Prvi korak je nedvomno iskanje veselja. Če ostanemo pri pomenu vode, ravno v krščanstvu je njena simbolika vezana na krst, ki je včlenitev v Kristusa in hkrati simbolika novega rojstva.

V postu se lahko odločimo, da se bomo držali kislo, se trpinčili s kruljenjem po želodcu in grdo gledali na svet, ali pa, da bomo skušali najti tisto, kar nam prinaša srečo in veselje. Kakor se prebuja narava tako je prav, da se tudi naša notranjost.

Prodi: io, tra Gheddafi e l'Europa

2011-03-04T18:30:00.001+01:00

V poplavi komentarjev, mnenj in ekspertiz o dogajanju v Libiji sem zasledil odličen intervju z nekdanjim italijanskim prvim ministrom in predsednikom Evropske komisije Romanom Prodijem. Njegovo politično in profesionalno delovanje sta primer zdravega in odgovornega politika, ki je znal vodit državo. Mnenja na to so lahko različna, vendar se je kot predsednik Evropske komisije izkazal za vizionarja in uglednega politika. V svoji politični karieri je znal združiti osebno karizmo in profesionalnost, zato je med tujimi politiki tudi EU uživala velik ugled.

Po političnem "padcu" v Italiji se je umaknil na univerzo v Bologni, kjer predava ekonomijo ter je posebni odposlanec EU za Afriko in veliki prijatelj Kitajske.

V intervjuju opisuje svoj pogled na stanje v Libiji, Gadafija in trenutne razmere v Italiji. Branje zelo priporočam!

The King's Speech - veliki zmagovalec

2011-03-03T06:00:00.008+01:00

Po filmu The Queen (Kraljica) je osvojil velika platna nov kinematografski izdelek o angleški kraljevi družini: The King's Speech (Kraljevi govor). Starodavna in mogočna evropska kraljeva družina ima v svojih vrstah več kot dovolj osebnih zgodb, ki jih lahko s ponosom predstavi tudi sodobnemu človeku, kar omenjeni film ponovno dokazuje.

Film The King's Speech predstavlja mladega vojvoda Alberta, očeta sedanje kraljice Elizabete II., ki mora po bratovi odpovedi prevzeti angleški prestol. Nahajamo se v občutljivem zgodovinskem času prvih radijskih oddaj, Hitlerjevega političnega vzpona in vstopa Anglije v drugo svetovno vojno. Anglija in Evropa tedaj potrebujeta jasne voditelje, da se bodo zoperstavili krvavim ideologijam, vendar vojvoda Albert, ki po kronanju prevzame ime Jurij VI., ima težko govorno napako in močno tremo pred javnim nastopanjem.

S pomočjo osebnega trenerja iz Avstralije, ki se poslužuje alternativnih logopedskih metod, premaga začetni strah in po velikih naporih pripravi svoj radijski govor narodu in svetu. Zgodba postavlja v ospredje osebni napor človeka, ki se zaveda vladarjeve dolžnosti ravno v trenutku, ko ga ljudje najbolj potrebujejo. Lik kralja Jurija VI. je predstavljen zelo osebno, do odtenkov psihološke intimnosti, saj razkriva, da se pod vladarjevo krono skriva krhek a vztrajen in temperamenten človek.

Zakaj film priporočiti? Poleg bogate bere Oskarjev, ki jih je dobil v nedeljo, je vsebina zgodbe prikazana na tenkočuten in zelo jasen način. Pohvala gre režiji in igralcem, ki so vlogam dodali čustveno in osebno noto. Močno se mi je vtisnil kontrast med osebnim hotenjem mladega Alberta, da bi živel normalno družinsko življenje in občutkom dolžnosti do domovine, ki se mu ni odpovedal, ko ga je domovina potrebovala. Čeprav je moral sprejeti in omiliti svojo hibo, ga to ni ustavilo, da bi dosegel cilj, h kateremu je bil poklican.

Pred sabo imamo torej film, ki nas popelje v drugačno družbeno in zgodovinsko okolje, film o težavah odraslih, vendar s sporočilom za sodobne mlade. Nagovarja jih, da nobena ovira ni pretežka, če imamo pred sabo cilj in osebe, ki jim zaupamo.

The King's Speech – Kraljevi govor (Režija: Tom Hooper; V glavnih vlogah: Colin Firth, Geoffrey Rush, Helena Bonham Carter, Guy Pearce, Derek Jacobi, Michael Gambon, Timothy Spall; Žanr: Zgodovinska drama; Trajanje: 111’).

Objavljeno v današnji mesečni prilogi Bodi človek tednika Novi glas.

Applovi grižljaji se nadaljujejo

2011-03-01T21:22:00.000+01:00

Za vse ljubitelje in oboževalce jabolčnih izdelkov v teh dneh prihajajo na dan sive novice. Govorimo o ameriški računalniški družbi Apple, ki je svoje tehnološke izdelke spremenila v prave predmete poželenja, saj jih odlikujejo tako tehnološka kakovost kot vrhunsko oblikovanje. Zasluge za slednjega ima bolj ali manj neznani Anglež Jonathan Ive, ki od leta 1996 skrbi za zgled Applovih izdelkov.

Njegov podpis nosijo znani Applov iPhone, iPad in vsi iPod, ki za družbo predstavljajo sinonim tržnega in oblikovalskega uspeha. Da, poleg očeta »jabolčne« družbe, znamenitega Steva Jobbsa, zgleda da jo bo zapustil še drugi pomemben snovalec njenega uspeha. In kaj je razlog za odhod? Želja po družinskem življenju v angleškem Essexu. Upravičeno in razumljivo, če pomislimo, da je njegovo premoženje vrednoteno na skoraj 90 milijonov evrov in 30 od teh je pridelal v treh letih s porastom cen Applovih delnic.

Po ugibanjih o Jobbsovem zdravju in aktivni vlogi v družbi, jo pretresajo vprašanja nadaljnjega razvoja in konkurenčnosti. Odgriznjeno jabolko se krči, grižljaj za grižljajem ... Ne glede na kadrovske spremembe ali ne, vsekakor za to Kalifornijsko podjetje lahko rečemo, da bo nadaljevalo pot uspeha. Skromni vizionarski začetki, ki so se rodili v garaži kmečkega kalifornijskega predmestja sedaj dosegajo svetovne vrhove.

Andrej Ajdič, akademski umetnik - intervju

2011-02-28T21:18:00.003+01:00

Izšel je marčevski Naš vestnik. V njem sem objavil intervju z zanimivim sogovornikom, akademskim umetnikom Andrejem Ajdičem. V svoj umetniški nabor kreacij umešča tako religiozne motive, kot elemente iz narave in vsakdanjega življenja. Razpoznavni znak njegovih del je časopis. Zakaj? Več lahko preberete v intervjuju. Za pokušino pa tukaj objavljam nekaj odgovorov.

[...]

Umik od urbanega okolja in mestnega vrveža je za umetnika izbira ali nuja?

Izbira. Jaz sem si lahko to privoščil, mlajši umetnik pa si tega ne more, dokler ni gospodarno uspešen. Moje razstave v tujini so bile zelo uspešne in zato sem se lahko umaknil v ta kraj.

[...]

Razstavljali ste v Milanu, v Nemčiji, na Dunaju, v Washingtonu ...

... tudi v Švici sem veliko razstavljal in ravno sedaj se pripravlja moja razstava v Zurichu. Širši evropski prostor je za umetnika privlačnejši kot tukaj, doma, ki je kot velika provinca. Ta dežela je tako majhna, da se ustvarijo neki klani, ki rovarijo in drugih ne pustijo zraven.

[...]

Kristusa ki omenjate je postavljen v Međugorju in je poseben iz dveh razlogov. Prvi je ta, da ste kot prvi umetnik v kiparstvu upodobili Kristusa brez križa, kar postavlja v ospredje vstajenje in ne križanja ali smrti.

V veri iščem pozitivno stran. Vsi umetniki pribijo Kristusa na križ in noben ni razmišljal, kaj vse skupaj je to, zato je ta Kristus drugačen.

[...]

Kako preprosta je svoboda

2011-02-27T13:55:00.000+01:00

Vse kar vidimo, za kar si prizadevamo in po čemer hrepenimo je minljivo. Naši odnosi so minljivi in čas je neizprosen gospodar našega življenja. Težko se s tem sprijaznimo, zato posegamo po presežnem in ga vnašamo v svoje življenje, kajti brez te dimenzije, je vsaka sekunda našega življenja zapravljena. Zakaj se sploh truditi? To je osnovna dilema, ki se običajno pojavi, ko v nekem projektu pridemo do večjih težav, ko nam zmanjka vizija ali ko imamo občutek, da se nam cilj »oddaljuje«. Razmišljanje ob današnji Božji besedi je lahko večplastno, toda odločil sem se, da ostanem na realni in preprosti ravni, kakršno ponuja Jezusova beseda.

To nedeljo se mi zdi, da je Jezus na poseben način izzivalen, ker postavlja tako tezo: spremenimo pogled na svoje življenje in na svet ki nas obdaja. Spremenili naj bi vse kar smo se naučili, kar nam daje osnovno gotovost, v kar so nas vzgajali ... Jezus nam ponuja drugačno izbiro, ki ni pot kariere, uspeha, bogastva ali politične moči. Pred nami se odpira pojem evangelija v dobesednem pomenu besede, ki v središče postavlja osebno srečo in veselje, ki izvirata iz absolutne svobode.

Pojem absolutna svoboda je več kot tisto, kar si običajno predstavljamo »delati kar hočem«. Poleg življenja na prostosti in vsaj minimalne ekonomske neodvisnosti se prava svoboda uresničuje preko samostojnih življenjskih izbir, neobremenjenega odnosa do materialnih dobrin (kar ne pomeni življenje v revščini) in kakovostnih medosebnih odnosov. Danes v evangeliju beremo o nekih pticah, lilijah in travi ... precej alternativno in precej daleč od težkih dogem, ki se nam prikradejo, ko pomislimo na vero in Cerkev. Mislim, da je v tem besedilu dobro orisana prava pot, ki naj bi jo uresničeval vsak na svoj način v svojem življenju. Koncept svobode se dotika tako vernikov kot nevernih, zato je metafora iz narave univerzalna in vsem jasna.

Vse kar potrebujemo bomo ob pravem času in v pravi meri dobili. Zakaj bi skrbeli za prihodnost, ko pa je od nas tako neodvisna in nanjo lahko vplivamo le minimalno. Težko je razmišljati o svobodi in ob enem operirati z materialnimi pojmi, zato naredimo korak k nevidnemu, skrivnostnemu. Kristjani temu rečemo Bog, drugi verniki pojmujejo s svojim imenom in celo ateisti so morali »dodati« to dimenzijo, ki jo pojmujejo usoda. Nočem polarizirati tega vprašanja, ker v tem kontekstu ima prvo vlogo razmišljanje o svobodi.

In kaj je svoboda? V perspektivi današnjega evangelija je tako ekstremno postavljena, da pomeni popolno nenavezanost celo na življenjski trud; tudi lilije in ptice živijo, ne da bi se za to trudili. Vse kar je pomembno, za kar se je vredno trudit in prizadevat so naši odnosi, naše skupno dobro in prijateljstva. Najprej med nami, ki si delimo isto usodo (ne, pojma nisem izbral naključno) potem pa v odnosu do Boga, ki »daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5, 45) v enaki meri. Živeti na tem svetu pomeni skupaj prenašati vsakodnevne težave in graditi tisto, kar bo ostalo tudi za nami. Prvi pogoj pa je svoboda.

Slika na FB profilu

2011-02-22T20:50:00.001+01:00

Vsakič ko se nekdo izmisli, da poteka neka akcija, kampanja, svetovni dan ne-vem-česa ... ljudje kot ponoreli hitijo menjavati svoje prikazne fotografije na Facebook profilu. Mogoče bom s tem komentarjem koga prizadel - se bom potrudil ubrat čimbolj sofisticirane in prijazne tone - vendar težko se vzdržim, da bi kaj napisal. Prikazna fotografija naj bi predstavljala osebo, ustanovo ali izdelek, ki ga prikazuje profil in ne neko odtujeno akcijo, ki poteka na drugem koncu sveta ali izmišljeno kampanjo nevladnih organizacij.

Sedaj smo vsi proti mučenju živali in anonimni pozivi nas vabijo, da kopiramo na svoj zid povabilo, da si spremenimo fotografijo (tisti ki jo imajo) s fotografijo svoje najljubše živali. Evo, in že skačejo okrog pasji pogledi, mucke, mačkoni in mačke, kičasto predelani nežni zajčki, narisani hrčki in še ves živalski pliš, ki ga na hitro ponudi iskalnik Google. Prav tako je bilo v tednu proti nasilju nad otroki, ko naj bi vsi imeli fotografijo neke risanke: Tom in Jerry, smrkci, vsa Disneyjeva produkcija in japonske mange so preplavile FB. In tako nazaj.

Zelo podpiram vidni družbeni angažma za pravične zadeve, še posebej, če se dotikajo perečih vprašanj ali najšibkejših članov naše družbe, vendar ko opazujem pojav spreminjanja slik, se mi zdi, da imam pred sabo maso ljudi, ki nepremišljeno sledi neki trenutni "akciji". Ali bo komu kaj bolje, če bomo "flikali" neke zajce in mačke na FB? Bo manj živali v zavetišču? Manj mučenih psov? Ma kaj mislite, da kdor muči živali bere razne pozive na FB-ju? Ali je res treba slediti vsaki pobudi brezosebnih lenuhov, ki cel dan razmišljajo, kako bi preko Facebooka zafrkavali poštene ljudi?

Tako obnašanje me jezi, ker to spreminja FB iz komunikacijskega sredstva v nek kurnik, iz katerega ni nič dobrega. Sedaj bo verjetno Kosoblejka poskočila od sreče, da je tudi mene srečala pamet in sem postal kritičen do FB-ja ... Kritičen sem skozi bil, saj niti ne gre za FB kot tak, ampak za nepremišljeno ravnanje njegovih uporabnikov. Obstaja toliko boljših načinov kako širiti pozitivne misli, družbeni angažma za boljšo ozaveščenost ali javne pozive, da se lahko takim "foto akcijam" izognemo.

Oko za oko ...

2011-02-19T23:06:00.000+01:00

Logika »oko za oko, zob za zob« je pogosto povod za maščevanje, ker si dopovemo, da celo v Svetem pismu piše, da se lahko maščujemo z enako mero, kot smo utrpeli neko krivico. Taka perspektiva je zgrešena, ker ne gre za biblično spodbudo k maščevanju, ampak za varovalko »zgornje meje«, kolikšna naj bo kazen: nič večja od krivde. Ali je v takem razmišljanju »daj-dam« sploh še kaj prostora za pravičnost? Kje se konča niz povračilnih ukrepov?

Ljudje vidimo v maščevanju ali v kazni predvsem pravično poplačilo za krivico, ki se nam je zgodila, toda ne upoštevamo skupnega dobrega kot absolutne oblike pravičnosti, ki bi morala vedno najti prednost pred individualnim. Če se bolj natančno izrazim, izpostavimo skupno dobro celotne družbe pred zadoščenjem posameznika. Vsekakor ne zagovarjam odpravo kazni ali uvedbo anarhije, ampak odpravo krivičnih oblik zadoščenja, kot oblik kaznovanja.

Izhod iz te moralne zagate – in odgovor na merilo »oko za oko« - je poleg pravične kazni za kaznivo dejanje, osebno odpuščanje kot psihološki in duhovni proces posameznika. Naravni čut pravi, da človeka, ki vztrajno zavrača odpuščanje ni mogoče spoštovati, obratno pa, je mogoče začutiti, da velikodušno odpuščanje deluje zdravilno na krivičnika/storilca in na prizadetega/žrtev. Vzpostavi se proces, ko je teža in učinkovitost kazni relativna, ker bo njen namen dosežen tudi po drugi poti: z zdravilno močjo odpuščanja.

Religijo-skeptiki boste videli v tem razmišljanju nekonsistentno tezo, da minimaliziram učinek kazni in s tem postavljam na glavo ustaljen in uveljavljen pravni družbeni red. Obrnimo zadevo in se vprašajmo, ali so kaznilnice (v taki in drugačni obliki) res učinkovite? Pri storilcih le delno in v najmanjši meri, ker je dokazano, da mnogi zaporniki po vrnitvi na prostost svojo kriminalno kariero nadgradijo. Kaj pa pri žrtvah? Njihova bolečina ostane skoraj nespremenjena ...

Tudi Bog ne ravna z nami po principu starozaveznega očesa in zoba, ampak v smislu današnjega evangeljskega odlomka, odpušča tudi zelo težke grehe. Zdravilna moč odpuščanja je odvisna od stopnje upanja, ne od gotovosti zapisanih zakonov. Kdo daje žrtvi poroštvo, da bo po odpuščanju bolje? Na kakšne garancije se lahko zanese prizadeta osebe, da bo po odpuščanju vsaj moralno poplačana?

Odpuščanje brez ustreznih moralnih razlogov temelji na »upanju proti upanju«, zato obstajajo razna obredna dejanja, ki povežejo kazen s presežnim in žrtev/oškodovanca z občutkom zadoščenja. Na antropološki ravni se debata lahko hitro konča, ni pa tako na duhovnem področju.

Starozavezni smisel za pravičnost »oko za oko« dobi novo dimenzijo s Kristusovim »nastavi drugo lice« in »poleg obleke, daj mu še plašč«. Absurdna logika Božjega odpuščanja in pravičnosti pa se konča z besedami, ki so še danes težko razumljive: »Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5, 44-45).

The King's Speech

2011-02-15T21:30:00.003+01:00

Zelo svetujem ogled tega filma:

Revolucija pravila

2011-02-13T06:45:00.002+01:00

Redki so tisti, ki se ponašajo, da so ali si želijo biti konzervativni. Moderno je biti upornik, revolucionar, liberalec ... Družbeni red je vedno preozek, zakoni so napisani zato, da nam jemljejo svobodo in Božje zapovedi, da nam grenijo življenje. Ali pa tudi ne.

Jezusov nauk in delovanje sta bila za tisti čas revolucionarna, saj je lomil družbene sheme in odpiral pot malemu človeku. Če na hitro pogledamo njegovo življenje, opazimo, da se je vedno boril proti krivici in neživljenjskim pravilom. Današnji evangelij se dotika postave, desetih Božjih zapovedi, ki na strnjen način zaobjemajo celotno človekovo delovanje in življenje.

Moram priznat, da pojmi kot so postava, zapovedi, norma, zakon ali pravilo nimajo nič kaj prijetnega prizvoka. Čeprav so v osnovi napisani, da bi urejali skupno življenje in ščitili najšibkejše člene družbe, mnogokrat se proti njim obrnejo. Sami od sebe gotovo ne, ampak jih »obrnejo« zakonodajalci sami. In tukaj je edina izjema Bog, ki nas ne zapušča, se ne maščuje in ne zlorablja dane obljube. Težava je v tem, da deluje preko nas ljudi in ... Da, človek je pokvarljivo bitje.

Pravila – zaradi prepovedi – zbujajo v človeku željo po izkazovanju negativne moči in upiranju vzgojitelju oz. varuhu reda. Jezus nas je prišel osvobodit sužnosti postave ne tako, da jo ukine, ampak tako, da jo osmisli in približa. Odlomek je zgrajen na šestih stavkih, ki vsebujejo »rečeno je bilo« proti »jaz pa vam pravim«. Jezus ne predlaga drugačne postave, ampak predlaga drugačno izpolnitev: ne zaradi pravil samih, ampak iz ljubezni.

Pravila in njihova ozkomiselna aplikacija v realno življenje prinašajo smrt, zato zbujajo averzijo in negativna čustva. Kristusov pristop je revolucionaren v tem, da jim vdihne življenje in jih spremeni iz cilja v sredstvo. Kaj je cilj? Če prisluhnemo evangelijem hitro vidimo, da pravila niso sama na sebi namen, ampak so samo orodje do srečnega življenja. Če postane evangelij samo norma, pravilo ali podaljšek starozavezne postave, nima smisla, da je oznanjen. Tudi krščanstvo, če se ustavi pri zakonih in ne posreduje življenjske energije vstalega Kristusa je samo socialni fenomen, ki meji na čudaštvo. In nič več kot to.

Temelj krščanskega nauka je Kristusovo vstajenje od mrtvih, ki ni namenjeno eliti izbrancev ali »najsvetejšim«, ampak vsakemu človeku. Krščanstvo je močno in atraktivno če črpa svoje besede in dejanja iz evangeljskih prizorov in je sposobno biti odprto za drugačna mnenja. Ne samo tista, ki se porajajo zunaj Cerkve, ampak in predvsem za tista, znotraj nje.

Cerkev ki trdi, da je v dialogu z neverujočimi ali drugimi verstvi in obenem ni sposobna se soočit z drugačnim mnenjem znotraj svojih vrst, ni kredibilna. Če v njej ni odprtega dialoga in spoštljive debate tudi o najbolj občutljivih zadevah ni več evangeljska communitas, ampak diktatura.

Pojem spoštovanja in uresničevanja postave se umešča v okolje Cerkve, ki naj bi bila evangeljska skupnost pričevalcev Jezusovega vstajenja. Uresničiti neko pravilo ne pomeni izničiti svojo istovetnost, ampak uresničiti spoštovanje do drugega. To je revolucija, ki jo naša družba danes najbolj potrebuje.

Zahvala in rekord

2011-02-12T22:15:00.002+01:00

Drage obiskovalke in obiskovalci MMT, dragi prijatelji! Minuli teden sem moral zaradi preobilice dela pustiti mirovati to spletno stran, ampak še zdaleč si ne morem predstavljat, da bi opustil bloganje. Razlog ste vi, zvesti in občasni prijatelji MMT, ki redno spremljate »trgovanje«. Posebno se želim zahvalit za vse komentarje in čeprav se ne odzivam na vsakega, jih takoj preberem in tudi hranim.

Dodatna motivacija in razlog za veselje je rekorden obisk minulega meseca. Več kot 900 enkratnih klikov je res izredno število in to mi daje dodatno voljo, da se potrudim in ohranjam blog živ. Hvala vam!

Blog za 315 milijonov $

2011-02-11T22:53:00.000+01:00

V teh dneh sta v ZDA podpisala pogodbo o prevzemu in sodelovanju internetni velikan AOL in totem vseh blogerjev, blog Huffington post. Aol-a ni potrebno posebno predstavljat, zato je njihov prevzem znamenje prestiža in velikega priznanja. Aol bo plačal Huffingtonovi kar 315 milijonov $, da se bo vključil na njeno informacijsko platformo.

Huffington post, okrajšano kar huffpost, je totem in guru vseh blogov, ker se je rodil naključno, skoraj po nesreči in danes predstavlja eno glavnih spletnih strani z informacijami, ki dosega 25 milijonov klikov mesečno. Ni slabo, a ne!?

Arianna Huffington, novinarka grškega rodu in ustanoviteljica bloga, je bila povabljena na večerjo v elegantno restavracijo in ker je njen gost zamujal, je začela »blogati« kar po gsm-u. Leta 2005 je blog še formalno ustanovila in danes velja za glavni vir informacij v Združenih državah Amerike. Nekateri drzni analitiki napovedujejo, da bo v kratkem bolj upoštevan kot New York Times ali Washington post.

Ena od strategij bloga, bolje povedano, spletne strani, je kapilarna pokritost teritorija. Preko raznih dopisnikov, zunanjih sodelavcev in uglednih piscev omogoča kakovostno branje ter dobro tematsko in teritorialno pokritost. In v tej konverziji tehnologije, znanosti in teritorialne pokritosti se skriva zgodba o uspehu. Ne gre zanemarit, da je ustanoviteljica novinarka in se na področje kar dobro spozna.

Blog cilja bolj na levo politično stran, je bil aktiven v Obamovi predsedniški volilni kampaniji in med uglednimi pisci je gostil poleg Hillary Clinton tudi Michaela Moore-a, Madonno, Larryja Davida, Noro Ephron in Nancy Pelosi.

Spletna stran živi po zaslugi skoraj devetdesetih rednih sodelavcev in skoraj 3000 prostovoljnih blogerjev, ki jo oskrbujejo z rednimi besedili. Načelo subsidiarnosti se je tudi tokrat pokazalo za učinkovito in uspešno.

Nevarnost preslišanih zgodovinskih svaril

2011-02-02T21:41:00.001+01:00

Kdorkoli v teh dneh tako hude socialne in gospodarske krize, ko so ljudstva že skoro na robu obupa, še oznanja sovraštvo in preganjanje proti sodržavljanom drugega jezika, zagreši hud zločin proti domovini in proti socialnemu redu. Ljudstvo ne potrebuje sovraštva in preganjanja, temveč potrebuje miru, dela in kruha.
(J. Ukmar, 1931)

31. maja letos bo minilo osemdeset let od znamenitega in vizionarskega govora msgr. Jakoba Ukmarja v Škedenjski cerkvi. Ukmarjev govor predstavlja mejnik v razumevanju manjšinskega vprašanja v času fašizma in nas spodbuja k razmisleku, saj so njegove besede aktualne še danes.

Pridiga ob sklepu šmarnic se umešča v čas, ko so po slovenskih župnijah na ozemlju tedanje Kraljevine Italije slovenski duhovniki sistematično in v ilegali ohranjali materni jezik pri življenju. Poskus civilne oblasti, da bi pahnila slovenščino v pozabo je bil premišljeno izveden: spreminjanje priimkov, prepoved javne uporabe slovenščine, zasramovanje in poniževanje Slovencev. Zgodovinsko obdobje med obema vojnama še ni dodobra raziskano, zato nam lahko Ukmarjeve besede pomagajo tudi pri sestavljanju tega mozaika. Njegovih besed ne smemo jemati kot nekaj oddaljenega, ampak kot prošnjo in svarilo sodobnemu človeku.

V času po finančni krizi iz leta 1929 so si sledili naravni in družbeni dogodki, ki so dosegli svoj vrhunec v krvavih spopadih druge svetovne vojne. Družba je doživljala novo ureditev, saj so velika cesarstva spremenila svoje meje in na svetovnem zemljevidu so se pojavili novi narodi, ki so terjali svoj prostor. Nestrpnost je postopoma naraščala in karizmatični politični voditelji so ljudstvu pripovedovali in obljubljali, kar jim je tisti trenutek najbolj prijalo. Tukaj odkrijemo besede slovenskega duhovnika, ki nastopa kot mislec velike habsburške tradicije in pripadnik manjšine v tujem okolju.

Ukmarjev poziv k strpnosti je v prvi vrsti naslovljen na Italijane in jih nagovarja z besedami apostola Pavla, da smo vsi eno samo skrivnostno Jezusovo telo (prim. Ef 4, 12). Pavlove besede so pomenljive, ker presegajo vsakršno razlikovanje ali razdvajanje in nas privedejo do točke, ko drug drugega dojemamo kot skupnost, družino.

Danes bi lahko Ukmarjev govor mirno ponovili na več koncih sveta in ga ponudili v branje svetovnim voditeljem. Poleg teološkega pogleda, da smo ena družina, nas opozarja na socialni moment v življenju naroda. Čeprav smo v osmih desetletjih tehnološko močno napredovali, smo v primežu svetovne krize, ki – prav tako kot takrat – pušča številna usta brez hrane in pravičnosti. Tudi danes so mnogi na robu obupa, ker pred sabo ne vidijo rožnate prihodnosti, ki bi jim prinašala boljše življenje. Zgodovina se na ciničen in nevaren način ponavlja podobno kot v prejšnjem stoletju, ki ga upravičeno imenujemo krvavo stoletje.

Borba za kruh prinaša na naše zaslone dramatične prizore iz ne tako oddaljenih držav kar pomeni, da so narodi v stanju nelagodnosti, brezupa in težkih socialnih razmer. Izkoriščanje šibkega ne more trajati v nedogled, zato številni dvigujejo svoj glas zoper krivice in zatiranje. O tem je govoril Ukmar in to je še vedno nerešeno vprašanje naše dobe.

Njegove besede so pretresljive tudi zaradi dejstva ki ga lahko vsi opazimo. Svarila iz tistega časa so bila preslišana in sodobni človek se obnaša, kakor da se ni veliko naučil od dogodkov iz pol pretekle zgodovine. Ali so bili vsi mrtvi zaman? Ali so bile diktature šola brez nauka? Ali so koncentracijska taborišča le še muzeji za šolarje?

Ali lahko postanejo vsi narodi med seboj prijatelji? Temu zahtevnemu izzivu so skušali odgovoriti graditelji miru vseh časov, idejni očetje Evropske unije in vsi, ki se zavedajo, da ljudje potrebujejo varno življenjsko okolje, da lahko živijo svoje dostojanstvo ter spoštujejo druge ljudi.

Besedilo je bilo objavljeno v februarski številki mesečnika Naš vestnik.

Benedikt XVI. proti celibatu

2011-01-30T19:49:00.000+01:00

V naslovu ni napake, ker papež je res izrazil svoje nasprotovanje celibatu. Enainštirideset let od tega v pisni obliki. Benedikt XVI. konzervativen? Ne, ampak liberalen in napreden teolog 20. stoletja. To je morda prava podoba sedanjega papeža, ki ga dojemamo kot konzervativnega in »nazadnjaškega«. Zadnja odkritja kažejo – morda je bolje, če rečem, da potrjujejo – da gre za liberalnega in naprednega papeža, ki postopoma in počasi uvaja tihe spremembe v življenje Cerkve.

Prva mini revolucija njegovega pontifikata v tej smeri je gotovo sprejem anglikancev – tudi poročenih – v občestvo Katoliške Cerkve, druge pa se še pripravljajo. Tiho a vztrajno se izboljšujejo odnosi s pravoslavnimi Cerkvami, sporni redovi (beri Kristusovi legionarji) pa »se očiščujejo«.

Papež Benedikt XVI. ni »show-man«, ki bi polnil trge ali plesal z Indijanci, ker se zaveda, da Cerkev bo preživela samo če bo skupnost pričevalcev. In očitno ga je to gnalo, ko je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so-podpisal pismo o ukinitvi celibata, ki ga je skupaj z osmimi uglednimi teologi naslovil na Nemško škofovsko konferenco.

V pismu mladi teologi pozivajo škofe, naj premislijo o smiselnosti celibata, saj opažajo, da duhovniki vedno manj upoštevajo pokorščino, število duhovnih poklicev upada, verniki in duhovniki zapuščajo Cerkev ter število res pristnih duhovnikov je vedno nižje. Opozorili so, da je Cerkev izgubila stik s sodobno družbo in najbrž bo stanje v prihodnje še težje.

Nemški škofje na pismo niso odgovorili in verjetno ga tudi niso poslali naprej, v Vatikan, ampak so ga zaprli v arhiv. Danes so se regensburški teologi odločili, da z vsebino pisma (in podpisniki) seznanijo tudi širšo javnost.

Na besedilo lahko gledamo kot na predrzno in nepremišljeno potezo mladih teologov, vendar več kot očitno je, da so zelo jasno uvideli stanje klera in Cerkve prihodnjih desetletji. Njihove napovedi so se v veliki meri uresničile in danes opažamo, kako je Cerkev v Evropi (in celotnem zahodnem svetu) zabredla v »duhovno zimo«.

Težko trdimo, da če bi ukinili celibat bi bilo z vernostjo in Cerkvijo kaj bistveno drugače, saj tako špekuliranje nima argumentov, toda dejstvo je, da so opozorila prihajala dovolj zgodaj.

Nedavno odkrito pismo kaže, da je Benedikt XVI. še enkrat razmišljal v pravi smeri; spontano vprašanje, ki se pri vsem tem porodi pa je: zakaj ne pokaže sedaj več »politične« volje za spremembe? Zakaj ni do sedaj vsaj nakazal možnosti sprememb? In končno, zakaj (še) ni kot papež odprl resne debate o tem?

Pričakujem, da bodo v prihodnjih dneh iz Vatikana vse zanikali ali pometli pod preprogo nekakšnih argumentov in zadevo zaprli. Dejstvo pa je, da oseba, ki danes zaseda mesto apostola Petra, nekoč mislila ravno v tej smeri. Mnogim ljudem na pomembnih položajih v Cerkvi je jasno, da je problem celibata eno od akutnih vprašanj Cerkve, ki s svoboščinami post-moderne družbe ne more dolgo ostati brez odgovora.

The Holy Crash - Drago učenje na napakah

2011-01-28T16:00:00.002+01:00

Od svetega poloma do pikrih komentarjev je pot lahko zelo dolga. Ali zelo kratka. Mislim, da je novica o (pre)velikem cerkvenem dolgu še bolj razburila malo podalpsko republiko kot stečaj Vegrada, Preventa, Mure in še kakšne druge firme.

Ko se morala in denar prepletata na pozlačenih prižnicah se lahko besede iz okrasa evangeliju hitro spremenijo v dvorezen nož. Vsekakor gre za težko in resno situacijo, ki bo izvabila še marsikatero grenko in neprijetno besedo. Zaenkrat vam priporočam, da prisluhnete komentarju Alena Salihovića na Radiu Ognjišče. Težko se ne bi strinjal s povedanim ...

P!nk "Fuckin' perfect"

2011-01-27T06:30:00.003+01:00

V toku misli prejšnje objave dodajam "pikantno" in zanimivo pesem in mislim, da bi bilo prav, če bi postala hit med mladimi. Ne se ustavit pri jeziku, ampak poglejte vsebino pesmi. Morda so določeni prizori zelo kruti, vendar ideologija "popolnosti", ki vlada med nami, uničuje življenja mnogim, ki idealov ne dosegajo.

Fuckin’ Perfect BMF
Uploaded by BlakMusicFirst. - Watch more music videos, in HD!

Nihilizem med mladimi

2011-01-25T18:48:00.000+01:00

Med našimi mladimi, v šolskih klopeh, v naši družbi, v diskotekah ali modnih revijah se skriva neopazen in tih gost. Njegova prisotnost vznemirja številne mlade, odrasli pa ga pogosto ne opazijo ali preprosto ne želijo videti. Med nami prebiva nihilizem, ki je ideologija zanikanja, niča in brezciljnosti.

Knjiga italijanskega filozofa Umberta Galimbertija L'ospite inquietante (Vznemirljivi gost) predstavlja izhodišče za debato na mnoga vprašanja o mladih in za mlade. Pogosto se nahajajo v težkih situacijah, pred pomembnimi odločitvami in težkimi vprašanji na katera ne najdejo logičnega odgovora. Zakaj se mladi zatekajo v omamo oglušujoče glasbe, pravočasno ne končujejo šolanja, živijo kakor bitja brez življenja? Zakaj nimajo nobenih interesov? Zakaj se med njimi širijo ekstremni vedenjski vzorci, ki jih pogosto peljejo naravnost v smrt? Zakaj so tako drugačni od prejšnjih generacij?

Galimberti odpira ta vprašanja in nanje tudi – brez odvečnega sramu – odgovarja. V našo družbo se je pretihotapil (vznemirljiv) gost, ki uničuje našo mladino in na dolgi rok celotno družbo.

V svetiščih sodobne družbe, kot so diskoteke in nakupovalni centri, mladi použivajo sami sebe in svoje življenje ter se ne zavedajo, da jim življenje beži med prsti. Učitelji ali starši so na njihove potrebe pogosto gluhi in slepi, odraščajoča mladina pa vpije in nam pošilja jasne signale, da nekaj ni v redu. Kaj ni OK? Recimo to, da so še vedno občutljivi na lepoto narave, glasbe in poezije, vendar niso sposobni tega ponotranjit niti ponoviti. Njihova čustva so otopela in vstopajo v življenje polno odgovornosti brez varnega »zatočišča«, ki bi moralo biti njihovo srce. Predajajo se komercialnim užitkom, ki jim obljubljajo veselje, dajejo pa trenutno srečo, ki zelo hitro mine.

Nihilizem je mladim vzel veselje do življenja ter vnesel strah pred prihodnostjo, ki se v njihovih očeh kaže kot gomila pretežkih vprašanj in negotovosti. Namesto da bi v najlepših letih razvijali svoje talente in iskali lepoto ter se pripravljali na prihodnost, se ovijajo v strah in hladno tehnicistično alternativno življenje.

Tehnika je prevzela mlade, ker v njihovih očeh so vrednote propadle, saj brez prihodnosti jih niti ne potrebujejo. In tako, če nimamo smisla, se zatekamo samo še v območje aparatov, ki se iz pripomočkov spreminjajo v oltarje, guruje ali vsevede stroje na katerih gradimo svoje življenje.

Lahko odpravimo nihilizem? Lahko. Nagnati ga moramo na glas in skozi glavna vrata, zato da bodo lahko mladi zaživeli svojo mladost. Tukaj pa morajo stopiti skupaj državne ustanove, družina, šola in celotna družba, da povedo mladim, kako so dragoceni in brez njih ne bo prihodnosti. Morda bodo začeli živeti vrednote, iskati svoje talente in verjeti, da prihodnost ima smisel.

Knjigo vsekakor priporočam v branje ne samo šolnikom, pedagogom ali staršem, ampak tudi tistim, ki jih moti vedenje mladih in ne razumejo, zakaj se tako obnašajo. Morda bodo po tem razumeli, zakaj toliko samomorov, alkoholizma in zapravljenih življenj. Knjiga je prevedena tudi v slovenščino.

--------
Podatki o knjigi:
Avtor: Umberto Galimberti
Naslov: L'ospite inquietante
Založba: Feltrinelli, Serie Bianca
Strani: 180
Cena: 12 € (v slovenščini pri založbi Modrijan 25,50)

The Holy Crash

2011-01-21T17:15:00.007+01:00

V branje prilagam članek iz italijanskega časopisa L'Espresso, ki ekskluzivno razkriva dogajanje v financah družb Zvon Ena in Zvon Dva. Članek prilagam v angleškem jeziku, italijanski tekst (Toh, la Chiesa ha fatto crac) pa je dostopen na tej povezavi. Pisanje novinarja E. Fittipaldija je dovolj jasno, da ne potrebuje dodatnih komentarjev. Lahko pa vsak izrazi svoje mnenje v komentarjih.

* * *

From porn TV to optical cables: Slovenia's Maribor diocese makes bad investments and loses nearly a billion euros. Here is the secret dossier that makes the pope tremble (21 gennaio 2011)

There's a small diocese that's troubled pope Benedict XVI's sleep over the past few weeks. A church that holds a secret that could ruin the Vatican. This time we're not dealing with the American or the Irish curiae involved in the paedophile priest scandals. Or with the Italian clergy involved in the legal investigations of the "clique" headed by Angelo Balducci and on the alleged Vatican Bank recycling discovered by Bankitalia. The basilica that distresses Joseph Ratzinger and his right-hand men, Tarcisio Bertone above all, is that of Maribor, a small city in northern Slovenia famous for hosting a World Cup slalom race.

The city now risks notoriety as well for one of the most devastating financial disasters in the history of the Church: the arcidiocese , beyond pasturing the souls of some 100,000 believers, in recent years has launched itself into investments that were rash to say the least. Call it the incompetence of the bishop (recently removed), call it the world economic crisis along with a few cases of bad luck; the fact is that the little church and the companies it controls were able to accumulate a mind-boggling 800 million euro debt. A bottomless pit that nobody at present is able to fill. The red ink is equal to 2% of Slovenia's total GDP and, by way of comparison, is three times the income registered for the Vatican's latest balance sheet. Default is therefore highly probable, and will have few precedents in the history of the Holy See. Pillars are crumbling in Rome and in Ljubljana: the liability weighs on various banks, including Unicredit, and on some 30,000 Slovenian investors. But how was it possible for a tiny archdiocese to accumulate twenty years of multinational-level debts?

"L'Espresso" has consulted reserved documents and spoken with authoritative Slovenian sources, who define the situation as simply "catastrophic". We'll take one thing at a time, beginning with the end. Ever since St. Peter's became aware of the enormity of the disaster created by the financial derring-do of bishop Franc Kramberger. The discovery was made almost by chance, when at the end of 2007 a channel controlled by the Slovenian Church began transmitting porn programs. Pandemonium breaks out in the local papers. In Rome they're worried as well, because during the same period Maribor's bishop sends a strange request to the Vatican, asking for authorization to take out two loans for 5 million euros each.

The competent hierarchies begin to smell smoke and request details from the apostolic nuncio in Slovenia. The Pope's ambassador intuits that behind the porn films diffused by the priests' TV to beat the competition there's more; whispers start to circulate about liabilities in the millions and insane investments. Monsignor Mauro Piacenza, secretary of the Congregation for the clergy at the time, requests more detailed information from the diocese. First regarding the T-2 comunications firm that controls its TV, and then on all accounts and various holdings controlled by the diocese. Months later , omissive and incomprehensible answers come in: Piacenza informs Bertone and the pope decides to send a trusted inspector to Maribor for a closer look at the papers. Gianluca Piredda, budget expert , arrives in Slovenia at the beginning of 2010 as an "apostolic visitor." It doesn't take him long to understand that the archdiocese's failure is of Biblical proportions. His conclusions were sent in a report to Rome last October.

Today "L'Espresso" is able to reveal its content. The little church has bitten off more than it can chew, creating an economic empire that's now on its knees. The adventure began in the early 1990s, when the Maribor diocese establishes the Krek bank (within a decade it becomes No. 10 in the country; in 2002 it's sold) and a business firm , the Gospodarstvo Rast. After a few years, two investment holdings and various business enterprises spring up: Zvon 1 e la Zvon 2, in turn controlled by Rast. The companies buy real estate, other joint-stock companies , make mortgages with banks from which they take out loans for tens of millions, decide to invest not only in holding companies and consolidated firms , but also in technological sectors such as optical fibres and telecommunication. The Zvon 1 holding alone has «long-term investments equal to 416 milioni euros» one reads in the fact-finding report, «and off balance-sheet debts of 524 million. » Nothing went as foreseen: «There is the real possibility," concludes the secret dossier, «that all of the companies indicated are on their way to bankruptcy. The consequences will be heavy.».

Among various investments of the Slovena church there's everything: 94 million for shares in the Abanka bank; 72 million for the Hellos company, specialized in building materials; 13 million in the Krek management company; 18,8 in Petrol (energy , gas and oil); another 22 in the mysterious Cinkarna, whose core business is the production and distribution of «titanium dioxide pigments.»

There are also foreign companies, in Croatia, such as Sole Orto, which was sent 20 million euros. The «most critical investment», one reads, is precisely that in T-2 (totaling 120 million all told) a company that defines itself on the web without modesty as "The Future." It's controlled almost entirely by two ecclesiastic holdings, and its activities are focused on telephony, Internet and TV diffused to clients through a specially constructed optical fibre network. "The Future", however, will never arrive: between costs for financing and completion of the network another 200 million euro are needed , while short-term debts are nine times higher than currrent business. KPMG consulting, who made an expert appraisal for the Vatican, estimates that over 70% of the capital invested is lost: the value assessed in June 2010 ranges between 24,6 and 28,6 millon euros. Chicken feed.

«And at this time», explains the Pope's technician, «no one is interested in the acquisition of the T-2 that would offer a higher price.». As in a domino game, the crash could move precisely from here: in September 2010 competitor Telekom Slovenija presented request for bankruptcy filing for T-2, its banking assets were frozen, and on January 2, 2011 the Maribor court ascertained the state of insolvency. The company of the Slovenian church now has 30 days to present a restructuring plan. It will be difficult to save T-2, and at that point a miracle will be needed to save Zvon 1 as well. . In a chain reaction, the survival of sister Zvon 2 (participated by the market for about 35%, divided between some 30,000 small savers) is hanging by a thread: debts off the balance-sheet in this case exceed 189 million euros.

If the two holdings fail, the group leader Gospodarstvo Rast will go down with them. The situation is dramatic and has gigantified over the years, but Ratzinger and his circle only learned of it - according to sources of the Holy See - a few months ago. Piacenza and Bertone, after studying the report, jumped on the chair and tried to identify those responsible for the huge crash. The first head to roll was that of the bishop, substituted by monsignor Turnsek. Co-author in the catastrophe was discovered as the director of economic administration of the Maribor Church, businessman Mirko Krasovec, diocese economist since 1985. «I firmly believe that , in brotherly spirit and with reciprocal assistance, our good faith will help us overcome this trial as well.» wrote Kravosec to the Vatican in a report before being torpedoed. We don't know whether prayers will save the Slovenian church, but it's certain that Krasovec's missive eloquently describes the incompetence of the Slovenian clergy and their collaborators. To expand the «pastoral activity» and the «humanitarian and charitable activities » and to open «new educational institutions » extravagantly funded operations have been ingenuously and imprudently pursued.

Operations that continued for years without the Vatican's being the wiser: it was only at the end of 2007 that was permission requested to take out two loans. «And yet the Holy See, for every operation over one million euros must give written authorization», reason Vatican sources. The economist, in the letter, returns to his senses: «I didn't know that approval was necessary... He thought that limits were for individual loans, not for the cumulative debit, and that those limits were to be considered only for the diocese and not for the companies that owned or were associated with it». The Vatican's defensive line, and Bertone's in particular, will cling to lack of respect for the rules: without an OK from Rome, all operations of the Slovenian diocese - says the Vatican - are to be considered legally irregular.

To all intents and purposes, the 30 ,000 investors, the banks and the other creditors cannot even the score with the Papal State: contracts with the Maribor church will be considered waste paper. We don't know what the bankruptcy court will decide. It's certain that anyone who invested in the companies of the Slovenian clergy is at maximum risk. Especially the small savers.

But also important institutions: for the creation of the digital TV involved in the porn scandal, the Nova Ljubljanska Banka, Slovenia's leading bank , which also has branches in Italy, has loaned about 85 million euros for the creation of the digital TV involved in the porn scandal, while other banks are liable for tens of millions. The church of Maribor could also lose nearly all of its properties and goods given in guaranty: if the Raiffeisen Banka , to concede three loans, obtained stock, the termination of some rents of offices owned by the clergy , land and apartments, Unicredit loaned the little church 11,2 million , and as security received - over and above shares in the Zvon 1 holding - a mortgage on the stupendous 13th century monastery of Studenice and a musical organs workshop. Who knows if , after a crash like this, the Vatican will decide to change its tune with more stringent controls on bishops and priests who fancy themselves latter-day JP Morgans.

Revolucija desetletja

2011-01-18T17:00:00.005+01:00

Sklenili smo zanimivo in gosto desetletje, ki ga je nedvomno najbolj zaznamovala finančna in gospodarska kriza. Čeprav gre za »glasno« dogajanje, ki polni naše medije, še zdaleč ni edina pomembna sprememba, ki se je zgodila v tem času. Od prelomnega prehoda v novo tisočletje leta 2000 do 2010 se je zgodila tiha, skoraj neopazna, a pomembna revolucija. Revolucija (medsebojnega) komuniciranja.

Prva vidnejša etapa v tem »komunikacijskem« preobratu je bil razmah mobilnih telefonov, ki so se spremenili iz prestižnega izdelka v nujno potrebno napravo našega vsakdanjega življenja. Med uporabniki bolj ali manj dovršenih telefonov najdemo populacijo, ki gre od osnovnošolskih otrok do devetdesetletnikov. Z napredovanjem tehnologije in zahtevami uporabnikov so se spremenili iz telefonov v žepne računalnike, ki omogočajo branje časopisov in plačevanje položnic ali priročne fotoaparate, ki posnamejo vsak trenutek našega življenja.

Razvoj komuniciranja se je zgodil tudi na spletu, spoznali smo vseprisotni in skoraj že vsemogočni Facebook ter številna druga socialna omrežja. Facebook je postal za mnoge ljudi drugi svet oz. drugo življenje, kjer se odvija pomemben del njihovega družabnega življenja. Danes šteje preko petsto milijonov uporabnikov po celem svetu in kot kaže bo zaznamoval naše življenje tudi v prihodnosti.

Nakazal sem samo dva pomembna komunikacijska momenta, ki sta se zgodila v minulih desetih letih in danes pomembno vplivajo na naše življenje. Opremljeni smo s tehnologijo, ki nas pelje v drugačno dojemanje družbe, medsebojnih odnosov in kulture komuniciranja. Ali smo na vse to tudi pripravljeni?

Mislim, da številne možnosti ki so nam dane, predstavljajo veliko prednost za celotno družbo. Zavedati pa se moramo tudi velike odgovornosti, ki jo s tem nosimo. Z le nekaj kliki lahko stopimo v stik s celim svetom. Razmah možnosti terja kakovostni preskok v kulturi komuniciranja, sicer lahko zapademo v komunikacijsko barbarstvo. Ali se nahajamo v krču medosebne komunikacije? Ali smo dorasli ponujenim tehnološkim in komunikacijskim možnostim? Poglejmo komentarje na spletnih portalih časopisov, socialna omrežja ali bloge. Prostor za izražanje je zelo odmerjen, dolgih zapisov nihče ne bere, zato izbiramo (pre)kratke sestavke. Misel krčimo na jedro in s tem izgubljamo moč argumentov, zato pogosto v medijih opazimo agresivnost in netolerantnost. V Italiji so najbolj brane in iskane novice o političnih spremljevalkah, v slovenskem medijskem prostoru pa se zdi, da prevladuje klima slabe volje in brezupa.

Preobrat v komuniciranju ne sme ostati brez kulturnega preobrata, ki zajema tudi spremembo srčne kulture. Čeprav se dogajajo hude stvari, nesreče ali vidimo samo slabe novice, smo kot posamezniki in družba dolžni, da širimo pozitivne zglede, lepe novice in upanje. Dane so nam na razpolago nove možnosti, da spregovorimo o dobrem in damo drugim razloge upanja.

Prvi korak je dialog. Komunikacija je vez med ljudmi, zato z dialogom lahko širimo obzorja in iz opazovalcev postanemo akterji. Odsotnost pravega družbenega dialoga prinaša negotovost, ki je strah pred prihodnostjo. Taka drža nam odjema nujno potrebno (za)upanje v boljšo in varnejšo prihodnost, ki jo lahko dosežemo s trudom, poštenim delom, družbeno angažiranostjo, močjo argumentov in medsebojno solidarnostjo. To je test naše kulture in našega napredka, s tem se bomo razlikovali od »komunikacijskih barbarov«.

Finančna in gospodarska kriza je pokazala, kako močno smo priklenjeni na denar in materialne dobrine. S tehnološkim preskokom ki se je zgodil v zadnjem desetletju smo spregledali potrebo do kulture v komunikaciji in medsebojnega spoštovanja. Naša prihodnost in preživetje sta odvisna od sposobnosti, ali si bomo prizadevali za pračivnost in pozornost do drugega ter znali vključiti v svoje poglede tudi nasprotna mnenja. Novo desetletje bo prineslo še več novosti, komunikacijskih izzivov in možnosti za dobro.

Objavljeno v januarski številki mesečnika Naš vestnik.

Življenje kot praznik ali akcija

2011-01-16T21:16:00.000+01:00

Danes razmišljam o jaslicah. Ne, nič ni narobe, ampak danes sem jih pospravil in sem se z mislimi ustavil pri temu tihemu pričevalcu najlepšega časa v letu.

Jaslice pogosto postavljajo aktivni katoličani, t.i. oddaljeni ali anonimni verniki, tudi neverujoči ... in ta mahast okrasek – skupaj z božičnim dreveščkom – tvori zaokroženo praznično celoto. Prazniki so mimo, komunalci po mestih pospravljajo še zadnje lučke, bolj ali manj polne denarnice pa nas vračajo v »real life«. In tudi mi se vračamo v realno življenje obveznosti in odgovornosti. Kljub temu, da praznične simbole pospravimo, nekje to praznovanje ostane, skoraj bi lahko rekel, da ne mine nikoli: v trgovinah.

Nakupovalni centri so fenomen potrošnje in porabe, ki nas silijo, da nenehno nekaj kupujemo. Četudi smo dovolj »prisebni«, da ne vzamemo denarnice iz žepa in ne zapravljamo denarja, pustimo v trgovinah veliko časa. Ob koncu norih božičnih nakupov so se že začele razprodaje, kmalu bo Valentinovo in seveda osmi marec; potem pridejo na vrsto velika noč, prvomajski pikniki in je že čas zapovedanih poletnih počitnic. Ali se vam ne zdi, da zapadamo iz ene nakupovalne sezone v drugo? Ne pridemo k sapi, ko nas že na vsakem vogalu akcije in popusti nenehno vabijo, da trošimo, porabimo, imamo ...

In kaj imamo? Nič. Na koncu ugotovimo, da kupujemo tisto kar nam vsilijo oglasi in nam zmanjka denarja za tisto, kar resnično potrebujemo. Naj se popravim ... bolj kot denarja nam zmanjka energije in časa za tisto, kar res potrebujemo. To pa so odnosi, kultura, umetnost, mir, počitek in tišina.

Prazniki nas pripeljejo v neko časovno okolje, ko presekamo z vsakdanom in nas pripeljejo k drugačnim vsebinam. Nekaj sprememb lahko naštejem tako: družimo se z ljudmi, ki ne tvorijo našega delavnega okolja, počnemo stvari, ki so nam bolj ali manj všeč, nismo vezani na urnike in obveznosti ter pojavi se pesem, ki zbuja vedno nova čustva in spomine.

Psihološka moč praznovanja je izredno pomembna, saj nas običaji »spravijo« okrog mize in zberejo kot eno skupnost. Začutimo, da smo povezani z drugimi in člani neke ožje skupnosti, začutimo tudi, da nas nekdo pričakuje in tako se minljivost časa poveže z nečim presežnim. V krščanstvu najdemo vsebinsko razlago »presežnega« v odnosu človeka z Bogom oz. povežemo svoje življenje in delo, ki sta sicer podvržena minljivosti, z neskončnostjo. To nas pomiri (no, naj bi), da z nami ni vsega konec in nekaj je še »potem«.

Če iz praznika izključimo tradicijo in stare družinske običaje, ostanemo s formo, zunanjostjo, ki je sicer lahko imenitna, vendar je brez prave vsebine. Taki prazniki (pre)hitro minejo in na koncu smo še bolj utrujeni, naveličani in slabe volje kakor prej. Nakupovalni centri so pomembna referenca, da lahko obložimo praznične mize, vendar v nas ne »uresničijo« praznika.

Naše življenje se lahko giblje med popusti, akcijami in točkami zvestobe, ki jih ni nikoli dovolj, ali med priložnostmi za medsebojno druženje in prijateljskimi vezmi, ki ostanejo.

Krčenje zdravstva je tveganje za našo prihodnost

2011-01-13T17:00:00.006+01:00

V zraku in v medijih je nova zgodba: ukinitev porodnišnic. Predstavljeni so različni strokovni ali politični pogledi, ki utemeljujejo krčenje zdravstvenih storitev, vox populi pa glasno vztraja pri tem, naj število obstoječih bolnišnic/porodnišnic ostane nespremenjeno. O tem ali naj ostane vseh 14 ali ne, pravzaprav niti nimam mnenja in na tem področju puščam glas tistim, ki so bolj kompetentni.

Odpira pa se mi dilema, zakaj varčevati ravno na zdravju državljank in državljanov in zakaj ne (še) kje drugje? Kako to, da vedno krčijo pri najmanjših in nemočnih (v tem primeru celo otrocih in nosečnicah) in redko ali skoraj nikoli pri velikih in močnih? Kot vzporedna misel se mi postavlja vprašanje, kako to, da ne racionalizirajo ministrstev. O tem, da bi združili in skrčili nekaj ministrstev, govorijo že dolgo časa, vendar v praksi ni ne duha ne sluha.

V kriznih časih se mi zdi, da je krčenje zdravstva lahko nevarno, ker se je tekom zgodovine večkrat pokazalo, da gospodarska in finančna negotovost prinašajo tudi več tveganj na zdravstvenem področju. Ljudje ki so pod večjim stresom in imajo nižje prihodke, si ne morejo privoščiti varčevanja, krčijo izdatke za osebno in kolektivno varnost, zato so posledično bolj izpostavljeni številnim tveganjem. Država bi morala ravno v času krize gledati daljnosežno in skrbeti za visoko kakovost zdravstvene oskrbe.

Na drugih področjih bi lahko privarčevali bolje in učinkoviteje kot na zdravstvenem, vendar v ozadju javnega zdravstva se skriva veliko novih tržnih lukenj. Na področjih kjer je država šibka ali celo odsotna prevzamejo v svoje roke zadeve posamezniki, ki za to niso poklicani in niti plačani (za razliko od države). In tukaj je začetek organiziranega kriminala, ki mu popularno rečemo mafija.

V družbenem prepadu je prostor za (novega) liderja

2011-01-11T06:30:00.003+01:00

V sredini devetdesetih je bilo v Italiji razburkano zgodovinsko obdobje, saj so se politične sile konfrontirale na drugačni ravni. Vladavina mogočnega Andreottija je doživljala svoj zaton in tudi njegova (že) VII. vlada se je upogibala pod težo afer in finančnih škandalov, mafijske družine pa so odsotnost velikega vodja porabile za medsebojne obračune.

Opazovanje tega časa iz današnje perspektive nam daje vtis, da so na Apeninskem polotoku živeli v neki dobi mračnjaštva in zaostalosti, medtem ko smo mi odhajali iz Jugoslavije in korakali proti Evropi. Andreotti je bil kljub vsem hibam in grehom eden močnejših liderjev in državnikov v Italiji. Pod njegovo vladavino je povojna Italija prešla v klub G7 in razvojno močno napredovala. Kaj več o njem (in posebno o njegovem že skoraj legendarnem arhivu) si lahko preberete na spletu. Branja gotovo ne bo zmanjkalo.

Postavilo se mi niz vprašanj: ali pri nas imamo tudi lik državnika, ki je močno zaznamoval neko prehodno obdobje? Ali lahko identificiramo osebo, ki je pri nas bolj kot druge na legalen in ilegalen način zaznamovala našo državo? Politične stranke v teh dneh polnijo časopise s klavzurami, konvencijami, resetiranji in predlogi za novo pomlad. Dejstvo je, da ljudje postajajo vedno bolj siti obljub in vedno bolj lačni pravičnosti. Nevarno.

Družbeno ozračje je zdrsnilo v brezup in mnogi ne zaupajo več niti političnim strukturam niti državnim ustanovam. S samostojnostjo ne vemo kaj bi počeli, ker želimo v čas, ko je bilo vse "brezplačno", ko so bili vsi enaki (?) in ko je šlo vse v najlepšem redu. Ljudje ne vidijo več prihodnosti, ker jim manjkajo materialni razlogi za to.

Tukaj se odpira vrzel zaupanja, ki postaja čedalje bolj globoka. Ljudstvo je zelo nezadovoljno tako z levimi kot z desnimi politiki in želijo, da bi nekje skočil iz nule gospod Robin Hood, da bo vzel bogatim in dal ubogim. Biti mora pravičen, prijazen, ne povezan s preteklostjo a vseeno dober poznavalec naše zgodovine. Če je možno, naj bo brez napak. Ali smo Slovenci res tako zahtevni do sebe in drugih, da ne vidimo celote, ampak samo negativne elemente? Ali zmoremo poiskati med našo populacijo osebo, ki ji bomo zaupali in sprejeli njegovo/njeno vodilno vlogo?

Andreottijev odhod je Italijo pahnil v val terorizma, notranjih kriz in "Berlusconizacije." Danes lahko opazujemo, kam jih je pripeljal zelo priljubljeni, vedno nasmejani in mladosten milanski podjetnik. Ujel je dobo nezadovoljstva kot tržno nišo in dal ljudem tisto, kar so želeli in ne tisto, kar so resnično potrebovali.

Med Slovenci se dogajajo družbeni prepadi, ki povzročajo razdore. Prepadi so najpogosteje zgodovinske ali ideološke narave, ne manjkajo se tudi kulturni ali narodnostni.

Imamo zelo lepo naravo, ki nam lahko omogoči dobre tržne priložnosti in močno turistično panogo. Čas zapravljamo za prepire namesto, da bi koristno porabili svoje talente za skupni blagor. Če si bomo prizadevali za skupno dobro in napredek, bomo obrnili moč kapitala v korist vseh, sicer pa se bo kapital obrnil v korist posameznikov in našo škodo.

p.s. Zelo svetujem ogled filma Il Divo – La spettacolare vita di Giulio Andreotti

Stroški v decembru

2011-01-09T20:28:00.001+01:00

Minil je najbolj potraten in veseli mesec v letu. December in božič sta v znamenju daril, bogatih kulinaričnih receptov in daril. Poleg dobrot, pod katerimi so se šibile mnoge slovenske mize, je bil za mnoge tudi mesec (pre)velikih stroškov in potrošnje.

Na MMT je cel december potekala anketa o tem, koliko so bralci porabili za darila. Oddanih je bilo 29 glasov, največ jih je izbralo možnost "do 100 eur". Dva glasova pa sta šla k opciji "krepko več kot 500 eur".

Ali je taka (o)cena realna? Koliko ste vi zapravili v decembru za obdarovanje? Gledate na ceno, ko kupujete darila za najdražje? Ali je december tudi za vas finančno "nori"?

Povejte svoje mnenje, oddajte svoj komentar tukaj ali na Facebook profilu MMT.

Znamenja in pričevalci

2011-01-06T06:00:00.001+01:00

Danes praznujemo obisk treh modrih novorojenemu Jezusu v jaslicah.

Obisk treh modrih (ali treh kraljev) imenujemo tudi Gospodovo razodetje oz. epifanija. Razodetje pomeni razkritje in odkritje novega. Odkritje v tem primeru je Bog, ki postane človek; Kristus je novost v našem življenju in evangelij je razodetje Božjega delovanja v svetu. Jezus se ne razodeva na skrivnostne ali težko razumljive načine, ampak izbira zelo preproste in nam dostopne poti. Nam najbližja je prilika o svatbi v Kani, ko spremeni vodo v vino. Tukaj gre za razodetje njegove Božje narave, saj samo Bog - Stvarnik lahko poseže v fizikalne zakonitosti narave in spremeni njen tek. V Kani Jezus izbere zelo človeško metodo, da jo lahko vsi razumemo.

Trije modri (najbrž jih je bilo precej več, ampak ohranimo tradicijo) so bili vajeni gledati nebesna znamenja, meriti stvarnost z natančnostjo in opazovati naravo preko strogih kriterijev. Za njih je Bog izbral razodetje preko zvezde, ki je "stimulirala" njihovo radovednost in jih je vodila do jaslic.

Trije kralji imajo veliko za povedati tudi sodobnemu človeku, ki tako (slepo) zaupa v znanost in tehnološki razvoj, tako malo svojih čustvom in naravnim talentom. Odpraviti se za zvezdo pomeni zaupati čustvom svojo znanstveno pot. Iskanje odgovorov na znanstvena vprašanja ni le tehnološki proces, ampak je tudi pot osebnega zorenja, radovednosti in vedoželjnosti.

V našem življenju je vsak dan polno zvezd vodnic, ki nas usmerjajo in nekam vodijo, le zaupati moramo, da je pot ravno tako pomembna (ali celo še bolj) kot cilj sam. Iskanje ki ga predstavljajo trije modri iz vzhoda je raziskovanje neodkritega in čeprav jih to pripelje na "teološko" področje, se ne prepustijo predsodkom. Tukaj gre za dialog med kulturo in znanjem, med vero in razumom, ki se zdi, da sta si tako oddaljena.

Kultura in občutek za lepoto sta začetek znanstvenega iskanja in vera povezana z razumom nam pomaga, da presežemo polje vidnega in izmerljivega. Človek je v različnih življenjskih okoliščinah postavljen v okolje, ki mu je tuje in od njega terja nenehne prilagoditve ali spremembe. Samo s pomočjo tehnike so dosežki skromni koraki, ki ne izboljšajo življenja. K številkam in formulam moramo dodati tudi duha, ki je odprt za vse tisto, kar je lepo in pristno.

Prav taki smo lahko tudi mi, ki sledimo zvedi in iščemo odgovore. Če v svoje življenje in delo spustimo znanost in kulturo, vero in razum, lahko postanemo zvezda, ki ni nikoli dolgočasna, ampak spodbuja domišljijo.

Kristjani smo lahko pričevalci Božjega posega v svet, če se trudimo uresničevati veselo novico, ki iz jaslic prehaja v svet.

"A je tvoj blog zamrl?"

2011-01-04T18:11:00.001+01:00

Blog ni zamrl, le trgovec je potreboval malo (miselnih) počitnic. V času med božičem in novim letom sem se odločil, da si bom vzel malo pavze in namesto produkcije besed sem imel produkcijo misli. Razmislil sem, kaj se je v zadnjem letu tukaj zgodilo, kaj ponuditi v letu 2011 in kam peljat to spletno stran. Običajno so taki povzetki v vseh medijih bralcem dostopni, vendar tukaj je bila izjema.

Ugotovil sem, da se je okrog te tržnice ustvaril pravi krožek zvestih in rednih bralcev, ki to tudi ponosno izpričujejo. Blog ki je nastal med dolgočasnim predavanjem na faksu in me spremlja že tretje leto, privablja vedno več bralk in bralcev; mnogo je takih, ki mu sledijo redno, zato sem hvaležen vsakemu, ki obišče to spletno stran, prispeva svoj komentar in spodbuja debato.

Bralci in komentatorji ste motor novosti, zato skrbim – kolikor mi čas dopušča – da je blog živ in čimbolj zanimiv.

Leto 2011 bo za MMT v znamenju nekaterih novosti. Nekaj jih je še samo na ravni ideje, druge so že v teku. Prva pa je že tukaj. Prvo objavo v novem letu 2011 začenjamo s prvo novostjo: Mala miselna tržnica je dobila svojo »uradno« spletno stran stran tudi na Facebooku. Tukaj si jo lahko ogledate in sledite novostim MMT tudi na tem spletnem omrežju. Spletna stran ali profil na FB-ju je taka kot jo imajo razni izdelki, estradniki, živila, pijače ...

Blog je spletni dnevnik, ki potrebuje vedno nove povezave in interaktivne možnosti. Spletna tehnologija se spreminja zelo hitro in internet ne prenese statičnosti, zato bom skušal v tem letu peljati blog novostim naproti.

Vesel božič

2010-12-25T02:00:00.037+01:00

Dragi prijatelji, obiskovalke in obiskovalci Male miselne tržnice!

To noč prihaja na Zemljo novo življenje, ki tudi nam prinaša življenje. Želim vam, da bi ob božiču začutili veselje, radost, medsebojno bližino in upanje. Upanje, da Bog nas ne pušča same, ko ga potrebujemo, ampak je z nami. Vam in sebi želim, da bi se čudili nad tem dogodkom, nad sporočilom jaslic, ki v vsako hišo prinašajo (t)isto betlehemsko sporočilo miru.

Vsemogočni Bog postaja nebogljeni otrok za nas. Vesel božič!

Kdo je položen v jaslice?

2010-12-23T16:00:00.000+01:00

Razmišljati o božiču pomeni razmišljati o drugačnih stvareh, kakor jih narekuje vsakdanji ritem življenja. Celo leto načrtujemo in delamo, zato je prav, da si v decembru vzamemo čas in pričakujemo. Advent je tisto pričakovanje, ki nas uvede v ozračje praznika, ko Bog postane človek. Božič je najbolj družinski in prisrčen praznik, zato velja pozabiti na male tegobe sivega vsakdana in preseliti naše misli drugam. K jaslicam? Tudi. Še bolj kot jaslice je pri božiču pomemben tisti, ki je bil v jasli položen.

Kristusovo rojstvo je trenutek, ko Bog izbira človeško telo, da se približa ljudem. To dejanje je ravno nasprotno od starozaveznega babilonskega stolpa, ki predstavlja človeški napuh, ko hočejo ljudje doseči Boga. Z rojstvom svojega sina se Bog sklanja na zemljo v ponižni obliki otroka. V tem dogodku ni nobene sile, moči, slave ali časti. Božji prihod med nas ni sad človeškega prizadevanja, ampak je nezasluženi dar in preprost odgovor Očeta.

Bog vstopa v našo zgodovino preko žene, ki simbolizira celotno človeštvo. Marija postane nova Eva, saj kar je slednja z neposlušnostjo zapravila, Marija s pokorščino pridobi. Pokorščina je gotovo pojem, ki zveni zelo starinsko in pogosto jo v Cerkvi dojemamo kot edino vrlino. Prava pokorščina se uresničuje v svobodi odločitve, treznem premisleku dejanj in z odgovornostjo do posledic. Če je Eva bila kaznovana, ker ni več zaupala v Boga, saj je verjela kači, da bo postala kakor Bog, Marija zaupa in veruje, da bo Bog postal človek.

Gospodovo rojstvo je dogodek, ki gre onkraj lepih okraskov, daril, lučk, potrošnje, popustov in praznovanj, saj v eni točki združuje dva pola človeške zgodovine: stvarjenje in odrešenje. Teologija vzhodnih – pravoslavnih Cerkva v ikonah prikazuje Jezusa, ki je položen v jasli v obliki sarkofaga, povitega v mrliške povoje in leži v skali. Težko razmišljamo o smrti in veliki noči ravno v času božičnih praznikov, vendar kar se z rojstvom začne, se z vstajenjem od mrtvih dokonča. To je moč božiča. V jasli ni bil poležen samo prikupen otrok, ampak pravi Bog in pravi človek, ki je prinesel človeku podobo Boga Očeta in odrešenje. Kristus je novi Adam, ki nam odpira tisto, kar je prvi človek zaprl: raj. Odrešenje predstavlja vstop v Božjo bližino in razodetje je odnos med Bogom in človekom.

Izraz božič ni samo beseda, ampak je pravi slovar miru, veselja, upanja in Božjega delovanja med ljudmi. Praznik Gospodovega rojstva je izreden primer, ko Bog privzame človeško telo in postane eden izmed nas. Lahko rečemo, da Bog ne postane samo dramski igralec v obliki človeka ali da bi ljudi oponašal, ampak resnično postane človek. To ni mit ali lepa zgodba za zimske dni, ki jo otroci radi poslušajo, to je zgodovinsko dejstvo, ki je (bilo) dokazano.

Ko gledamo v jaslice ohranimo otroške oči, da bomo lahko videli otroka, ki v človeško zgodovino prinaša novost in v naše življenje upanje, da smrt nima zadnje besede. Čeprav je rojstvo Boga zgodovinski trenutek, v sebi povzema preteklost in prihodnost. Praznik pa se vsako leto ponavlja zato, da ne bi pozabili, da smo dragoceni v Božjih očeh. Da, tako upanje predstavlja tveganje, da se odločimo za drugačno razmišljanje, ki nam ga ponuja družba, ker nismo samo strošek zavarovalnici, državi ali družinskemu proračunu, ampak smo Božji otroci. Tudi mi – s svojimi osebnimi zgodbami – povezujemo preteklost in prihodnost. V jaslicah se naša zgodba začne.

Objavljeno v mesečniku Naš vestnik.

Odločil sem se za klasiko: pošljem ti e-mail

2010-12-22T15:30:00.000+01:00

Morda zveni čudno, toda elektronska pošta (e-mail) postaja vedno bolj zastarela tehnologija, ki se ji mlajši spletni uporabniki raje izognejo. Izsledki zadnjih raziskav kažejo, da se trendi uporabe e.-pošte čedalje bolj spreminjajo. Bo že res, da čas gre naprej in tehnologija z njim, toda zdi se, da tehnologija prehiteva samo sebe; mlajši uporabni komunicirajo raje preko Facebook-a, Twitter-ja, Skype-a, SMS-ov ... kakor preko e-maila.

Elektronsko pismo je - v primerjavi z zgoraj naštetimi socialnimi omrežji - zamudno, preveč formalno, manj osebno in bolj "zavezujoče". Poleg tega zahteva tudi predhodno registracijo in nek račun, medtem ko je pošiljanje sms-a, mnogo bolj enostavno, hitro in manj formalno.

Zakaj ljudje opuščajo elektronsko pošto? Kljub temu da gre za elektronski medij, pisanje zahteva nekaj slovnične pozornosti, moramo čakati na prejemnikov odgovor "nenormalno dolgo časa" (= en dan ali celo dva), zapolnit moramo prostor za predmet/zadevo (subject) in formalno je bolj obvezujoče kot sporočilo na Facebook-u. Na ta račun je ravno Facebook ugotovil, da pošiljatelji pogosto puščajo polje predmeta prazno ali ga zapolnijo s pozdravom. Hotmail in Yahoo sta v zadnjem letu izgubila 16% prometa, Googlov Gmail pa pridobil 10%.

Pri socialnih omrežji že razvijajo "svojo" elektronsko pošto, ki združena z mobilnim telefonom ali tabličnim računalnikom (pad), bo uresničevala in utelešala vsa pričakovanja sodobnega uporabnika. Vse kaže na to, da se elektronska pošta - v taki obliki kot smo je vajeni - poslavlja. Prihaja nova generacija pošte, ki verjetno bo s klasičnim e-mailom imela bolj malo ... ali celo nič. Prihaja pa tudi nova generacija uporabnikov, ki pričakujejo boljše storitve, hitrejše komuniciranje in bolj zabavne vsebine. Občutek obvladovanja informacij je pomembnejši od uspešnega komuniciranja.

Globalizacija prinaša tehnološke novosti in v naša življenja vnaša nove vedenjske vzorce, ki nas obvladujejo bolj, kot se lahko sami tega zavedamo. To pogojuje naše odnose, jezik in način razmišljanja. Od Gutenbergove iznajdbe tiska do Meuccijevega telefona je minilo pol tisočletja, od telefona do Facebook-a pa manj kot stoletje. Razvoj tehnike je vpet v človekovo komunikacijo, ki oblikuje in spreminja civilizacijo.

Upanje v času

2010-12-19T12:24:00.000+01:00

Družbena blaginja nam je omogočila – iz časa prvih grških filozofov – da se namesto z golim preživetjem lahko ukvarjamo tudi z umetnostjo, medsebojnimi odnosi, izobraževanjem ... Presežki dobrin pa so temelj trgovine, ki nam daje česar nimamo in zbližuje prebivalce tega sveta.

Sodobna civilizacija je nastavljena na ekonomskih merilnikih, ki narekujejo ritem življenja in delovanje družbe. Iz tega bi lahko sklepali, da večja blaginja omogoča srečnejše življenje, ki je bolj »odprto« za več rojstev, ugodnejšo družbeno klimo, bolj srečno prebivalstvo ... Na severu bi morali biti bolj zadovoljni kakor na jugu; na zahodu bolj kot na vzhodu; višji sloji naj bi bili bolj sproščeni kakor nižji... Opažate, da slika je v negativu... In lahko bi si zastavili vprašanje: "kaj je narobe?"

Današnja Božja beseda ponudi del odgovora na to družbeno »konfiguracijo«, ki je v negativu s tistim, kar bi morala dejansko biti. Oviti smo v nevidno meglo, ki nas hromi in ustavlja ravno na točki, ko bi morali biti najbolj odzivni: upanje. Živimo v kroničnem pomanjkanju upanja in posledično nimamo zaupanja v prihodnost. Primanjkujejo nam kreativnost, življenjski elan, poezija, veselje do življenja, tenkočutnost, plemenitost in ljubezen. Da, dolg je ta spisek.

Upanje je prvinska sila, ki omogoča prave čudeže, če tega ni, smo ohromljeni. Trije odlomki današnje Božje besede se odvijajo med (za)upanjem, dvomom, negotovostjo in zgodovinskimi prelomnicami. Med Izaijevim besedilom in evangelijem po Mateju je skoraj 800 let razlike in to nam pove, da Božja logika »napoved dogodka« in »realizacija projekta« ima povsem svoj slog. Skupni imenovalec vseh treh besedil pa je rojstvo. Motiv, ki je temelj za upanje, saj prinaša novo življenje. Napoved rojstva predstavlja razlog za upanje, da bo prihodnost boljša kot je sedanjost.

Garancijo da bo res tako pa nam daje sam Bog, ki uresničuje Upanje z veliko začetnico, ker on je Upanje. Zemeljske dobrine nas prej ali slej razočarajo, minejo ali se pokvarijo, medtem ko tisto, kar je presežno, ni podvrženo minljivosti časa.

Otrok ki prihaja k nam je naš razlog za upanje, da bo prihodnost boljša od preteklosti in sedanjosti. Z Božjim prihodom na svet nismo več ujeti v časovni okvir, ampak smo vpeti v zgodovino presežnega. Naša zgodba je del širše zgodbe in naš čas je del Božjega časa.

Če bi se Jezus rodil leta 2010 ...

2010-12-17T21:29:00.003+01:00

Ste se kdaj vprašali, kako bi zgledalo, če bi se Jezus rodil v modernem času? Verjetno ne bi bilo pastirčkov, niti ovčk, niti kravice in oslička... Zanimiv video prikazuje božič na sodoben in zabaven način.

Kljub šali, lahko opazimo, da se video zelo ortodoksno drži "nauka". Ustvarjalci posnetka so (nehote) ohranili bistvo božiča: Kristusovo rojstvo je novica svetovnega formata. Njegov prihod na svet, čeprav se dogaja v omejenem okolju in času, ostaja senzacija, ki zelo dobro kljubuje tehnološkemu napredku.

Učlovečenje Boga je evangelij, vesela novica, ki ne ostaja zgolj mit ali zgodba, ampak zgodovinsko dejstvo, ki se vedno znova aktualizira. V moderni kulturi se vse odvija okrog informacijske družbe in najbrž bi bilo tudi Božje rojstvo s tem zaznamovano. Mobilne telefone, socialna omrežja in internet uporabljamo kot nekaj vsakdanjega in nujnega. Lahko bi se zgražali, do kam smo prišli, vendar sprememba post-moderne se ne zgodi na ravni vsebine, ampak v načinu.

Revolucija modernega obveščanja je v bliskoviti hitrosti in množici podatkov. Če poglobimo to razmišljanje, lahko vstopimo v jedro krščanstva in kaj hitro ugotovimo, da je krščanstvo religija komunikacije. Od Svete Trojice, ki je bivanje treh v perihorezi in popolni komunikaciji do tega, je komunikacija osnovno dogajanje v človeštvu nasploh, njegov pogoj in cilj, saj so od njene uspešnosti odvisni mir, sožitje, blaginja, celo osebna sreča. Preko tega zavedanja lahko vstopimo v svet medijev kot nosilcev evangelizacije, saj je eden od pogojev za uspešno evangelizacijo in inkulturacijo vere pri nas in sploh v evropski (post)moderni družbi odpravljanje hudega primanjkljaja simpatije med Cerkvijo in sodobnim svetom. Tudi s podobnimi video prikazi.

Ali je za doživetje božiča prepozno?

2010-12-15T22:54:00.002+01:00

Skrb za urejeno in pospravljeno stanovanje je klasika pred vsakim praznikom. Kuharski recepti so obvezno čtivo ne več samo dam, ampak tudi vedno več gospodov, ki za praznike pripravijo kaj novega ali samo pokažejo, koliko so sposobni za štedilnikom. To ozračje je toliko bolj prisotno pred božičem, ki je izrazito družinski praznik in ko se zbiramo po domovih. Poleg zunanjega okrasja pa (p)ostajamo pozorni na urejenost lastne notranjosti ali z drugimi besedami, skrbimo za duhovno pripravo.

Kristjani imamo kot »trening« na božič pred očmi advent, ki je zaokroženo in urejeno obdobje priprave na Gospodovo rojstvo. Poleg forme (adventni venček, bogoslužja, pogostejša molitev ipd.) je prisotna tudi vsebina, ki nam iz dneva v dan močneje govori o rojstvu Boga. Recimo, da naj bi verniki sledili adventu in tako se na »lahek« način pripravili na praznik, ki bo 101 % doživet in uresničen. Kaj pa če se to ne zgodi? Kdo »jamči«, da izpolnjevanje forme omogoči doživetje božiča? Kako naj si pomagajo neverujoči? In tisti, ki so verni pa nimajo stika s Cerkvijo?

Minilo je pol adventnega časa, ali je torej že prepozno za resno pripravo na božič? Mislim, da advent ni »ali v paketu ali nič«, ker to bi bila preveč trgovska logika. Advent je čas, kjer nam Bog vseskozi ponuja možnost vključitve v pričakovanje. Delavci, ki so prišli v vinograd zadnji, so bili enako plačani kakor oni, ki so prišli že zgodaj zjutraj prvi (Mt 20, 1-16). Preko te prilike lahko razumemo, da je Božja logika drugačna od naše ekonomije. Tako kot za veliko večino stvari v krščanstvu, tudi za božično pripravo je pomemben odnos. Oblika je samo sredstvo, ki nam pomaga nekaj doseči, vendar škoda bi bilo, če bi zaradi metode spregledali bistvo, ki je vsebina.

Kdor je izgubil ali izgublja stik s Cerkvijo, opušča versko prakso in se mu zdi verovanje napor, bo videl v praznikih prijetno tradicijo, ki mu ne sporoča več. Prav je, da o božiču govorimo tudi kot o verskem prazniku in ne samo na ravni potrošnje, ker preko tega lahko drugim pomagamo, da ga bodo doživeli. Neverujoči bodo našli priložnost, da se v božičnih praznikih zbližajo z družino in prijatelji. To nikakor ni drugorazredno dejanje, ker Jezus prihaja kot otrok, okrog katerega se zbirajo pastirji. Lahko si mislimo, da so ostali »prijatelji«, čeprav brez Facebooka ali druge sodobne komunikacijske tehnologije.

Da, božič ponuja številne priložnosti, da se poveselimo, praznujemo in zbližamo. Njegovo sporočilo, čeprav je bilo v izvoru in še vedno močno religiozno, ostaja odprto prav vsem ljudem, ki so dobre volje (Lk 2, 14) in vidijo v Jezusu otroka in prijatelja. Bog je postal človek, da ga ne bi več gledali tako oddaljeno, ampak kot nekoga, ki nam je blizu. Priprava na praznike je priprava odnosov, iskanje medsebojne bližine in zaupanja. Pustimo, da nas prazniki nagovorijo.

Izpolnjene obljube

2010-12-12T05:30:00.002+01:00

Danes pojdimo v puščavo. Današnja Božja beseda počasi premika naš fokus v kraj, kjer se bo Jezus rodil, tako se preko beril in evangelijev odmikamo v posebno okolje. Puščava je v bibličnem pomenu kraj pustinje, brez življenja in je tudi kraj preizkušnje, ponižanja in prebivanja demonov. Puščava predstavlja tudi odmaknjenost od nepotrebnega in minljivega, zato omogoča bližino z Bogom. Zaradi zgoščenosti pomenov lahko vidimo v puščavi mnogo več kot samo literarni ali geografski pojem; gre za motiv.

V prvem berilu Izaijeve besede so v obliki pesnitve in predstavljajo idealno podobo puščave, ki sega v območje presežnega. Puščava ki ozeleni in cveti ni več puščava, ampak prej kaj drugega. Izaija opogumlja ljudi, da zaupajo in verjamejo v nemogoče projekte. Skoraj tako nemogoče, kot so vrelci in potoki sredi puščave ali ozdravljene oči slepih. Eden takih nemogočih projektov pa je tudi Božji poseg v človeško zgodovino. Za svoj poseg si izbere okolje, kjer je lahko človeku blizu, mu ta lahko prisluhne in opazi Božjo prisotnost. Puščavo.

Izbor današnjega prvega berila in evangelija kaže na zrcalno podobo motivov, ki se med seboj dopolnjujejo in iz Stare zaveze prehajajo v novo. Prehod iz Stare v Novo zavezo pa ni časovno zaporeden, ampak obraten. Najprej beremo kaj se bo zgodilo v puščavi in šele potem Jezus sprašuje učence kaj so »šli gledat v puščavo« (Mt 11,7). Glagol gledati se pojavlja pri Izaiju in Mateju, v kontekstu slednjega označuje nevednost ali nepoučenost učencev, v kontekstu Izaija pa občutenje, doživetje in vživetje v neko okolje.

Opustošeno okolje pomeni možnost, da se nekaj zgodi, da nekdo poseže v »nič« in ga (dokončno) preoblikuje. Tukaj imam v mislih veliko noč, ko se vstali Kristus spusti v predpekel in izniči »nič«. Za to, da lahko pride do velikonočnega jutra pa potrebujemo božič. Tudi Božji prihod v človekovo zgodovino predstavlja neko spremembo, preoblikovanje in poseg. Ta poseg je bil nenavaden in silovit, da zmede celo prepričane, kot je Janez Krstnik. O njem Jezus prizna, da »med rojenimi od žena ni bil obujen večji od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega«. Kdo je najmanjši v nebeškem kraljestvu? Kdo je Janez Krstnik?

In kdo je Jezus? Janez ga vpraša: »Si ti?«. Obljube iz časa preroka Izaija se uresničijo prav v osebi Jezusa Kristusa. Jezusov odgovor na negotovost ni teorija, ampak so dejanja, ki se odvijajo med ljudmi: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni in ubogim se oznanja evangelij. Da, celo ubogim veselo novico. Bolj kot za materialno pomanjkanje tukaj gre za duhovno uboštvo, ki bi ga lahko opisali tudi kot strah, negotovost, občutek ogroženosti in osamljenosti. Edino zdravilo zoper tak niz bolezni, s katerimi je okužen človek post-moderne družbe, je vesela novica (= evangelij), ki daje upanje. Jezusa moramo sprejeti takega kot je: otrok rojen v puščavi, ki človeku ničesar ne odvzame in vse da. On nas vzgaja za upanje in nas vodi do Očeta, ki je cilj.

V tem svetopisemskemu premisleku nisem pozabil niti na Cerkev, ki ni cilj, ampak sredstvo do Očeta. Tudi sama je poklicana, da se poda v puščavo, na pot iskanja Otroka in ga sprejme. To pomeni odpoved gotovostim tega sveta in družbe, boju za minljive interese ali trgovanju za politične točke in to zahteva spopad z resnico. Bog ni postal človek, da bi izpolnjeval naša pričakovanja, ampak zato, da bi uresničil svoje obljube.

Ali lahko (z)vemo vse?

2010-12-10T20:59:00.000+01:00

Zgodilo se je, da je širok nabor tajnih dokumentov svetovne velesile prišel v javnost. Zgodba, ki jo v teh dneh poslušamo in gledamo se zdi na meji z absurdom, vendar kot vse kaže, zelo resnična. Tajna sporočila, ki so v diplomaciji redna praksa, so razkrila, da Američani gledajo na svet zelo polarno: pol sveta je posejanega s teroristi in druga polovica z bebci. Očitno tretje možnosti ni, zato se mi zdi korektno, da se pri opredeljevanju tudi sami Američani postavijo na eno od polovic. Imajo to prednost, da si jo lahko izberejo sami …

ZDA so od svojega obstoja do danes zgradile močne sisteme, ki se v dobi interneta kažejo kot poraz med Davidom in Goljatom. Vsekakor je pojav WikiLeaksa nekaj izrednega in opozarja na številne novosti, ki se prvič pojavljajo v naši družbi. Prvič se je zgodilo, da bi bila tako obsežna podatkovna baza odtujena z enim samim dejanjem. Ni se še zgodilo, da bi lahko posameznik škodoval tako velikemu sistemu in svet opaža svojo ranljivost ravno na točki, ki jo je videl samo kot prednost: informacijska tehnologija.

Stopnja ogroženosti svetovne varnosti gre z roko v roki z napredkom in tehnologijo, ki postaja vedno bolj dostopna.

David in Goljat

Dokler je bilo znanje zaprto v knjižnicah in se o časopisih ni niti sanjalo, je bil svet družbeno uniformiran po vzoru, ki ga je narekoval ali vladar ali verski voditelj. Piramidalno urejeno hierarhijo so poznale skoraj vse kulture in civilizacije, slednje pa so bile oblikovana tako, da so življenje ljudi usmerjale po nekih začrtanih smernicah.

Internet je prinesel revolucijo komuniciranja, mišljenja in družbene ureditve. Družbeni vpliv ni več ekskluziven, ampak je razporejen med posamezniki v skoraj enaki meri. Danes ima vsak možnost, da z zelo nizko ceno posreduje svojo informacijo celemu svetu. In če ima kaj zanimivega za povedat, mu bodo tudi vsi prisluhnili. Enake komunikacijske možnosti so gotovo prednost, ker omogočajo dobro informacijsko pokritost in višjo raven izobrazbe, vendar spreminjajo razmerje sil. Pritlikavec iz sivega vsakdana lahko premaga velikana brez večjega truda in materialnih stroškov.

Vzemi jabolko in odprle se ti bodo oči

Spoznanje/a ki so prišla iz Pandorine skrinjice ameriške diplomacije dajejo ljudem pritajen nasmešek: »pa saj sem vedel, da so taki«. V kratkem času smo bili deležni spoznanj, ki nam niso bila namenjena in tudi – objektivno gledano – z njimi si nimamo kaj veliko pomagati. Priznam, da me marsikaj iz tajnih dokumentov preseneti ali nasmeji, ampak ko trezno premislim, ugotovim, da od tega nimam ničesar. Dokler bo wiki-produkcija aktualna, bomo navadni državljani z zanimanjem brali in se zgražali, potem pa hitro opazili, da od tega pravzaprav nimamo veliko. Morda nič ali celo škodo. Spoznanje je mamljiv sadež, ki se mu težko upremo. To vemo še iz časov, ko sta se tista dva sprehajala po rajskem vrtu …

Utrgati sad spoznanja o manijah in neumnostih političnih voditeljev ne predstavlja velike škode, kvečjemu prinaša mednarodno komedijo, utrgati sad spoznanje svetovne varnosti pa je lahko igra z ognjem, ki nas vrže iz »raja«: varnosti, globalne vasi, mobilnosti, povezanosti, in gospodarskega napredka.

Poseg v območje nedovoljenega ima svoj čar, ker daje posamezniku občutek obvladovanja informacij kot znamenje moči in kontrole. Da, gre za posameznika, ki ga to lahko prav hitro odvrne od dobrih in plemenitih ciljev ter pripelje na rob. Zavest obvladovanja nekega spoznanja nosi v sebi arhetipsko nevarnost upora sistemu, družbenemu redu in družbi. Posameznik oborožen s svobodno voljo, omamljen od slave in oblasti, brez kontrole, ki se postavi na mesto božanstva, je utelešenje zla.

Kralj ima oslovska ušesa

Iz grške mitologije poznamo zgodbo kralja Midasa, ki ga je bog Apolon kaznoval z oslovskimi ušesi. Kralj je hotel ohraniti skrivnost, ki jo zaupal le svojemu brivcu. Slednji ni zdržal in novico zatulil v jamo ob močvirju, iz močvirja je zraslo trsje, ki je šepetalo kraljevo skrivnost vetru, ta pa jo je ponesel po celem svetu.

Pikantne podrobnosti ki so bile do sedaj objavljene so aktualizacija grškega mita. Razkritje depeš je pokazalo na slog, ki si ga ne bi privoščili niti rumeni tabloidi. Diplomatsko osebje v uradnih dokumentih obravnava svetovne politike in ugledne osebnosti posmehljivo , na ravni trač-novice. To obrača pozicijo vladar-tlačan oz. božanstvo-ljudstvo. Razkrite informacije odstirajo avro mističnosti in oddaljenosti, ki jo navadni ljudje sicer vidijo okrog politikov. Obrat v tovrstni poziciji pomeni tudi zmanjšanje avtoritete tistega, ki je bil po volji ljudstva postavljen, da vlada in odloča.

Ali je prav ali ne, da so tej dokumenti prišli na dan ne vem, dejstvo je, da so zadeve precej občutljive. Skupaj trkata pravica do obveščenosti in potreba po zasebnosti, možnost spoznanja in stanje varnosti. Za vzpostavitev družbenih ravnovesji je potrebna zdrava pamet, razsodnost in svoboda odločitve. Umetnost je privlačna zaradi tistega, kar vidimo in tistega, kar nam je zamolčano. Resnica v književnosti se potrjuje z zanikanjem in želja znanstvenikov, da bi povedali vse kar so spoznali je lahko usodna za normalo delovanje družbe, prijateljstev, medčloveških odnosov.

After sv. Miklavž

2010-12-06T21:22:00.000+01:00

Danes je (bil) god sv. Miklavža. Če preskočim teološki in zgodovinski pomen, zame ostaja skrivnosten svetnik in me vedno znova spominja na otroška leta. Spominjam se, ko so mi takrat mama, tata in nonota pripovedovali, da Miklavž nima veliko in velikih daril, nosi samo kakšno sladkarijo, orehe, pomaranče in vedno tudi šibo. Ugovor je bil seveda, da sem bil letos bolj priden kot lani, zato šibe ne potrebujem. A Miklavž prinese šibo tudi tistim otrokom, ki so bili pridni, da jih tako spomne, da taki ostanejo. Nekoč – pa ne sto let od tega – je sv. Miklavž prinesel tudi kak kos premoga.

Všeč mi je Miklavževa podoba, ki poleg obdarovanja za dobro, s šibo nas spominja, da taki tudi ostanemo. Danes se je seveda Miklavž moderniziral. Premoga ne more več prinesti, ker se ga ne dobi več, šibe niso moderne, orehi in pomaranče pa niso dobri. Vseeno Miklavž ostaja praznik preprostih daril, ki ne presenečajo s ceno, ampak s pozornostjo tistega, ki nas obdaruje. Miklavž odide, ostane spomin na dar in opomin, da si za nov dar prizadevamo še celo leto.

Lik škofa Miklavža je preprost, saj ne prinaša razkošja, ampak nekaj preprostega. Nagrada za naša dejanja je lahko zelo skromna kakor oreh ali pomaranča, potrebujemo le osnovno sporočilo, da smo delo opravili dobro in to nekdo tudi ceni.

Po prazniku sv. Miklavža pa ne pozabimo, da bo nekdo gotovo vesel naše pozornosti tudi vsak dan v letu: pomaranče, oreha, pozdrava po sms-u, obiska, čokolade ...

Frida - Just Frida

2010-12-03T20:30:00.001+01:00

Če še niste gledali tega filma, vam ga zelo priporočam.

Katar - zgodba male države z velikim uspehom

2010-12-02T18:30:00.015+01:00

Danes vam predlagam ogled video novice iz Corriere della Sera, ki predstavlja azijsko državico Katar. Z nekaj več kot milijonom prebivalcev sodi v sam vrh svetovnega gospodarstva in vse kaže, da se njegova rast še ne bo ustavila. Zasluge za tak uspeh gre bogatim zalogam nafte (13. na svetu) in plina (3. na svetu), ki več kot očitno prispevajo levji delež prihodkov v državno blagajno.

WikiLeaks tudi o Vatikanu - coming soon

2010-12-01T18:30:00.006+01:00

Vse je kazalo, da bo iz velike zgodbe WikiLeaks Vatikan izšel še najmanj (p)oškodovan, vendar zgleda, da temu ne bo tako. Novinar ki sodeluje pri tem spletnem projektu je v intervjuju za angleški The Telegraph povedal, da bodo kmalu objavili nekaj novih dokumentov tudi o Vatikanu. Spletni projekt se spreminja v vedno bolj zapleteno mednarodno zgodbo, ki na trenutke spominja na kak vohunski triler in na trenutke na grško tragedijo. S čim nas utegnejo presenetiti v prihodnjih dneh ali tednih? Kaj bodo pokazali o Vatikanu? Kako bo najstarejša diplomacija na svetu prenesla tiste dokumente?

Začela se je priprava na božič

2010-11-30T07:00:00.001+01:00

Začela se je priprava na božič. Enega najlepših in najbolj priljubljenih praznikov spremljajo številne zabave, praznovanja in drugi dogodki, ki poleg potrošnje skrbijo, da se ljudje družimo med sabo. Druženje in praznovanje prinašata tudi obdarovanje, ki je neposredno povezano s stroški. Sedaj bi moral spet »usekati« po potrošnji in zagovarjati varčnost, skromnost … Da, do neke mere je to res, vendar ko opazujem družbene trende vidim, da smo že tako globoko v turbo-kapitalizmu, da poti nazaj ni več mogoče ubrati. Se ne postavljam na stran marketinga in trgovcev, ki nam dobesedno tiščijo v roke vse mogoče izdelke in za nami vpijejo, da je v akciji, ampak razmišljam o načinu, kako sobivati s tem, kar imamo.

Želeli smo si tržno gospodarstvo in sedaj ga imamo. Želeli smo konkurenčnost, sedaj moramo sprejeti tudi oglaševanje in ponudbe, ki jih konkurenčnost prinaša. Ne nazadnje niso trgovci krivi, če smo zvečer zaspali v socializmu in se drugi dan zbudili v kapitalizmu. Mislim, da rešitev ni v preziranju ali odmikanju od družbe, ampak v integraciji trajnostnega razvoja, družbenih vrednot, ohranjanja okolja in prazničnih vsebin v kulturo potrošnje.

Konkretno vidim prvi korak v tem, da obdarovanje ohranimo, ampak izberemo darila skrbno in z neko sporočilno močjo. Darilo je lahko dvo-delno: poleg kupljenega lahko nekaj izdelamo/spečemo/pripravo sami. Ali ne bi bilo zanimivo darilo, da bi nekomu prinesli doma spečen hleb kruha in knjigo ali zgoščenko … Ali doma izdelan okras za smreko in parfum …

Na tak način lahko združimo nekaj kupljenega in nekaj doma izdelanega (bolj osebnega), ki bo prejemnika darila gotovo spominjalo na nas. Poleg številnih idej za obdarovanje imamo Slovenci zelo raznoliko praznično tradicijo, ki jo pokrajinski običaji in navade še dodatno bogatijo, zato smo lahko ponosni na to, kar imamo. To predstavlja obsežen »bazen« idej iz katerega lahko jemljemo navdih za pozornosti do najbližjih.

Čas priprave na božič je lahko doživeto obdobje pričakovanja, ki nas poveže in združi, le prepustiti se moramo pripravi in ne že predčasnemu praznovanju. Zakaj pa ne bi bila letošnja novost v drugačnem načinu preživljanja predbožičnega časa?

Čas pričakovanja in sprememb

2010-11-28T21:46:00.001+01:00

Začel se je advent. Čas pričakovanja božiča, ki nas v štirih tednih nagovarja, da je praznik Gospodovega rojstva trenutek luči, veselja in medsebojne bližine. Advent je čas priprave, poslušanja in načrtovanja, zato stopa v ospredje tišina. Težko se zberemo in razmišljamo o prazniku, ko že vse utripa, toda vsi se dobro zavedamo, da če ni luči v našem srcu, tudi zunanji blišč nam ne pomaga.

Zakaj krasimo ulice in stanovanja? Ker preko urejenega okolja lažje usmerimo svoje misli k prazniku. In to potrebujemo, sicer bi bil tudi božič le navaden dan. Na podoben način in z enako prizadevnostjo lahko uredimo in okrasimo tudi svojo notranjost. Ko se decembra dnevi vse bolj krajšajo – do najkrajšega v letu – imamo več časa, da premislimo o svojem življenju, ciljih in željah. Imamo več priložnosti, da se umirimo, ker pogosto ne potrebujemo velikih daril ali glasnih zabav, ampak samo malo miru.

Adventni koledarji, ki se pri nas vse bolj uveljavljajo kot sladki dodatki tega časa, imajo v sebi sporočilo, ki ga pogosto spregledamo. Merjenje časa, odštevanje dni do nekega trenutka nakazuje, da je tisti praznik res nekaj posebnega. Celotno cerkveno leto, ki smo ga sklenili s praznikom Kristusa kralja, je naravnano na pričakovanje in advent – kot začetek – to še bolj poudari. Pričakovanje danes nima posebne družbene vloge, niti ugleda. Če predolgo čakamo na e-mail ali na telefonski klic ali na blago, naročeno preko spleta, se nam zdi, da ure minevajo kakor tedni. Kupujemo tam, kjer gre hitreje in se odločamo za elektronske naprave, ki nam prihranijo čas.

Pričakovanje je nekaj dolgočasnega, pasivnega in neuporabnega. Advent je čas pričakovanja in Sveto pismo Stare zaveze usmerja naš pogled ravno v pričakovanje Mesijevega prihoda. Predpraznična priprava pomeni umiritev v duhu pričakovanja, ki nosi v sebi ton nestrpnosti in želje, da bi tista božična noč prišla čim prej. Privlačnost božiča je ravno v pričakovanju.

V zimskem času prevladujejo dolge noči, zato ljudje skušamo »premostiti« temo z zadrževanjem v osvetljenih prostorih in z medsebojnim druženjem. Adventni čas je tudi to. A v njem še bolj izstopa misel, da k nam prihaja Otrok, ki prinaša posebno sporočilo in revolucijo. Družbene spremembe ki jih bo uvedel bodo zaznamovale tek zgodovine in z delovanjem človeka se bo razvila povsem nova civilizacija s pozitivnimi in negativnimi učinki.

Med adventom kristjani premišljujemo razsežnosti človeške zgodovine in posebnost Kristusovega nauka. Njegove besede so nove, silovite in osvežilne. Družba se začne spreminjati, ker On sam je sprememba. V adventu premišljujemo tudi, ali se nas je vesela novica dotaknila in kaj je prinesla novega v naše življenje. Sedaj je čas, da se pripravimo in odločimo, kaj bomo prinesli tisto noč v jaslice … Čas pričakovanja nam daje priložnost, da začnemo novo poglavje, saj za pozitivne spremembe ni nikoli prepozno.

Kraljestvo ideologije vs. kraljestvo življenja

2010-11-21T08:00:00.003+01:00

Danes v Katoliški Cerkvi praznujemo nedeljo Kristusa Kralja vesoljstva in z njo tudi končujemo bogoslužno leto. Začetek »cerkvenega« leta je (prihodnji teden) na prvo adventno nedeljo.

Praznik me je spodbudil k razmisleku, zakaj v krščanstvu sploh imamo ta praznik, ko pa naj bi bila naša vera izrazito apolitična, tuja svetnim vladam in usmerjena v onostranstvo. Res je, da so zgodovinske okoliščine povzročile, da je papež Pij XI. leta 1925 uvedel ta praznik, vendar kar me čudi je, kako smo ostali navezani nanj, čeprav ni več te potrebe že vsaj 20 let. Ideologije 20. stoletja so prinesle veliko družbenih sprememb in novosti, ki so v mnogih državah pripeljale Cerkev in vero v negotov položaj. Krščanstvo se je moralo v sredini 19. stoletja soočiti z Marxovimi idejami pravične družbe, z nacističnimi težnjami nadčloveka in s teologijo osvoboditve iz konca 20. stoletja v južni Ameriki. Na mnoge družbene izzive Cerkev ni bila pripravljena, zato se je pogosto odzivala nepravilno in negotovo. Tukaj ne obsojam napačnih odločitev, ker verjamem, da je zelo udobno deliti sodbe z zgodovinsko razdaljo.

Krščanstvo je v soočenju z velikimi ideološkimi monoliti doživelo zrcaljenje lastne podobe. Če pogledamo vsebine in metode nacizma, fašizma in komunizma lahko hitro opazimo, da gre med njimi za velike metodološke sorodnosti, najvidnejše v dojemanju človeka. Slednjega dojemajo kot orodje v službi ideje in ne kot samostojno in svobodno bitje. Voditelj oz. ideolog postane napol božanstvo, ki s svojo prisotnostjo ustvarja ozračje mističnega in presežnega. Diktatorji so (bili) vez s presežnim in brezčasnim, skoraj v tolikšni meri, kot so v raznih religijah duhovniki. Antropološki pogled nam pomaga razumeti, da tudi ideologije, čeprav odpravljajo boga, potrebujejo stik s presežnim in neskončnim. Ravno tako na drugi strani imamo »humanizacijo« ali počlovečenje podobe boga, ki ga ravno religije približajo vsakdanjemu življenju. Družbeno-politična konotacija b/Boga je neizogibna in to nastane ob vsaki človeški združbi, ki skuša preko svojega delovanja približati drugim ljudem božansko prisotnost.

Upam, da to vse ne zveni preveč heretično ali poenostavljeno, vendar krščanstvo (če se ustavim samo pri krščanstvu) je na številne načine vpeto v družbeno in politično dogajanje, ki ga oblikuje in je hkrati pod njegovim vplivom. Tako je končno »bojno polje« neke ideje človek, ki je njen nosilec in razvijalec. Pojmovanje kraljevanja oz. vodstva je način kako usmeriti pripadniki ideje; ideološkost je sestavni del človeške družbene strukture, zato potrebujemo družbo, ki ima izdelano hierarhijo in vodstveni kader.

Če posebej praznujemo vlogo kraljevanja, neizogibno postavljamo neko ideološko dimenzijo pred služenjem, za kar naj bi prav kristjani najbolj skrbeli. Kakor (evangeljski) kvas bi morali s svojo tiho a učinkovito prisotnostjo spreminjati družbo na bolje, toda brez (nad)vladanja in ukazovanja, borbe za lastno premoženje ali ugodje, ampak s pričevanjem. Kdo lahko pričuje? Kdor je se je srečal s praznim grobom in živi v prepričanju, da bodo vladavine prešle, ker je tretji dan dokaz, da je lahko fizika zelo relativna.

Pa smo pri praznem grobu, ki v svoji praznini polni našo vero. Če bi tisti grob ostal poln bi se nauki, učenja, prilike, ozdravitve, čudeži, trpljenje in smrt spremenili v mit ali pripoved, ki bi v teku stoletji razvodenela in se deformirala. Grob je prazen in ravno zato ne deluje kot kaka ideologija, ampak kot trden dokaz, da je metafizika že prisotna v naši stvarnosti. Če nam kraljuje ta ideja, smo imuni pred ideologijami in (pre)ozkimi definicijami človeka.

Sogovornik ateizmu

2010-11-20T16:13:00.000+01:00

Danes in jutri (v nedeljo) bo papež Benedikt XVI. podelil kardinalske klobuke in prstane novim kardinalom. Novoimenovanih kandidatov v enega najprestižnejših klubov na svetu je 24 in skoraj polovica je Italijanov. Podatek je zanimiv, ker nam nakazuje kam želi papež peljati naslednje volitve oz. koga na tiho predlaga za svojega naslednika.

Koga papež "vnaša" v konklave, ki bo volil – ali bo izvoljen za – njegovega naslednika? Izmed 24 novih kardinalov je 10 Italijanov, od teh jih sedem deluje v rimski kuriji, kar pomeni, da ima konzistorij močno rimsko noto. Tukaj se mi poraja dvom, koliko je v Katoliški Cerkvi še prostora za karizmo in koliko prostora odžira administracija in birokracija. Ali za prelaganje in žigosanje papirjev res potrebujemo posvečene roke?

Dejstvo je, da v izboru novih kardinalov, poleg birokratov, na zanimiv način »štrli« ime nadškofa Ravasija, nekdanjega prefekta ambrozijanske knjižnice v Milanu, ki velja za velikega razlagalca Svetega pisma, teologa, arheologa ... Perspektiven Ravasi pokriva mesto predsednika Papeškega sveta za kulturo in v svojem delu se je izkazal na poseben način v dialogu z neverujočimi in ateisti. Na viden način si prizadeva (eden od redkih v Cerkvi), da bi vzpostavil dialog med ateizmom in Cerkvijo. Morda se zdi smešno, vendar sekularizirana in liberalna družba se ne bo več vrnila v (ozke) okvire verskih pojmovanj človeškega življenja in znanja.

Spopad med svobodomiselnostjo in konservativnostjo (v pozitivnem pomenu besede) pomeni način sobivanja in soustvarjanja družbene kulture. Iz tega razloga je kader na tem področju vedno dobrodošel in v nenehnem pomanjkanju. Čeprav mnogi ateisti odklanjajo verstva in verovanje, ohranjajo pogled na človeka kot celoto telesa, duše in duha. Zanimivo je, da se zavzemajo za krepitev etike in pravičnosti prav tako, kakor to počnejo verstva. Lahko rečemo, da gre za laično pojmovanje vrednot, ki so skupne vsem ljudem in kulturam. Zakaj bi se torej razdvajali, ločevali ali oddaljevali, ko pa živimo pod »isto streho« in si prizadevamo za enake cilje, le da izbiramo drugačne poti.

Mislim, da bi morala Cerkev sestopiti iz zlatih podstavkov na katerih piše "mi pa imamo vso resnico" in vključiti v svoje delovanje širši krog ljudi: neverujoče, skeptike in liberalce. Kakor Cerkev tako si tudi oni prizadevajo za pravičnost med ljudmi, družbeni napredek in dialog. Morda bi bil Ravasi (če bi kdaj postal papež) dober sogovornik tistemu krogu ljudi, ki se ne identificirajo z uradnim naukom krščanstva, ampak delijo sorodne poglede.

Zahteve ki se postavljajo pred Cerkev 21. stoletja so zahteve po utemeljevanju vere, kajti če ne bomo prav verniki v prvi vrsti jasno in prepričljivo odgovarjali na vprašanje »zakaj verujemo?« ne bomo verodostojni pričevalci. Morda bodo prihodnje volitve papeža odgovorile tudi temu pomembnemu segment iskalcev resnice. Kandidati so že pravi.

Velik oblak, ki nam zakriva pogled na "zeleno"

2010-11-17T22:02:00.000+01:00

Energija gor ali dol, vse kaže, da bomo v prihodnjih letih porabili veliko premoga. Okrog visokih dimnikov se je dvignil velik prašni oblak, skoraj tak, kot ga sami proizvajajo. Gradnja nove elektrarne ne bi bila sporna, če nas ne bi toliko stala. Mednarodni in domači strokovnjaki so ugotovili, da je gradnja in vzdrževanje bloka TEŠ 6 zelo potraten posel. Začetna investicija in gradnja zanašata 1,2 MLD (!) evrov, poleg tega pa bomo morali plačati »eko-bloke« za izpuste CO2-ja in še zdravljenje bolezni, ki jih bo povzročilo onesnaževanje.

Na misel mi prihaja vprašanje, koliko vetrnih ali sončnih elektrarn bi lahko postavili za ta denar? Koliko manj bi porabili za eko-takse, zdravje ali saniranje okolja?

Ali ni čudno, da za postavitev vetrnih elektrarn na Krasu morajo vsa naša ministrstva trpeti krvavi pot zaradi zaščite nekih ptic in štorkelj, za gradnjo termoelektrarne pa kot da okoljevarstveniki ne obstajajo. Zakaj namenimo tako malo denarja čistim virom energije in tako potratno trošimo pri velikih onesnaževalcih?

Domovina

2010-11-15T06:00:00.001+01:00

Kdor ljubi svojo domovino, spoštuje tudi domovino drugih.

Neznan avtor

Vse utripa - že novembra!

2010-11-12T20:30:00.001+01:00

V centru Ljubljane od torka že napeljujejo kable z lučkami. Trgovine prodajajo bonboniere v obliki smrekic, jaslic in zvezdic. Vsakdanja živila so že v prazničnih embalažah. Ali ni vse to malo prehitro, da še v prvi polovici novembra vse utripa, sveti in vabi k potrošnji?

Sv. Martin

2010-11-11T06:00:00.000+01:00

Danes praznujemo sv. Martina. Svetnik ki je v ljudski tradiciji zelo dobro poznan zaradi "vinskega čudeža" nas lahko nagovarja tudi zaradi svoje dobrodelnosti. Legenda pripoveduje, da je v nekem mrzlem zimskem jutru pred francoskim mestom Samarobriva srečal berača. Ker ni imel ničesar, kar bi mu lahko dal, je prerezal na pol svoj vojaški plašč in ga podaril polovico tistemu beraču. To dejanje velja tudi za prvi korak Martinove spreobrnitve, saj naj bi kmalu po tem bil krščen.

Plašč gor ali dol, sv. Martin nam je dal enkraten zgled, da vedno lahko najdemo nekaj, kar lahko delimo z drugimi. Morda bi danes res nenavadno zgledalo, če bi svoje obleke prerezali in dali beraču, imam pa zato številne druge dobrine. Dobrodelne organizacije ravno v času krize najmanj počivajo in nas vabijo, da tudi mi priskočimo na pomoč. Plemenita dejanja materialne pomoči lahko "dopolnimo" tudi z nevidnim dobrim delom. Običajno je tako, da nekomu v Afriki lažje pomagamo kot nekomu, s katerimi se vsak dan srečujemo. Lahko podarimo nekaj svojega časa, prijazno besedo, nepričakovano presenečenje. Pomembno se mi zdi, da delimo ... Čeprav samo simbolično.

On pa gledal jih je iz križa

2010-11-10T06:00:00.001+01:00

Zanimiva skladba ... in izvirno besedilo:

Nekoč bo bolje ...

2010-11-09T22:11:00.000+01:00

Človeška želja po prostem času za počitek in mir je osnovna potreba vsakega posameznika. Iščemo svoj mir, svoja veselja in radosti, zato da se lahko odpočijemo in gremo naprej. Potrebujemo tudi delo, da lahko uresničujemo svoje načrte, ideje in ideale. Nadaljujemo pogosto tam, kjer se nam je zalomilo v preteklosti in strmimo k izboljšanju svojih napak. Bo že res, da preveč dela lahko škodi, vendar če ne bi nič delali, spet ne bi bilo prav.

Mogoče sem malo deloholik, vedno pripravljen in s težavo rečem "ne, ne morem", ampak potem padem v stanje, da ne vidim več kako naprej. Zgodi se, da ko imam res veliko dela, me pograbi panika ... in neham delat. Se ustavim, kakor resetiran, in ne znam več naprej. Ta vikend mi je prijateljica zastavila vprašanje: "Zakaj toliko delaš?". Hm, in sem se vprašal tudi sam, pa vendar od sebe nisem dobil zadovoljivega odgovora. V svoji površnosti sem perfekcionist in v naglici pozabim na energijo, ki jo za kaj porabim. Tedni minejo kakor ure in čas beži. Kaj pa poboljšanje, red, obvladovanje dela? Nekoč bo bolje. Ali pa tudi ne.

p.s. Zakaj Bog ni ustvaril dneva, ki bi imel 30 ali 48 ur? Vsaj enkrat na teden.

Rim je daleč od Vzhoda

2010-11-05T06:00:00.001+01:00

Od 10. do 24. oktobra 2010 je v Rimu potekala škofovska sinoda za Bližnji Vzhod. Škofovska sinoda je oblika rednega zborovanja škofov Katoliške Cerkve, ki jo je leta 1965 ustanovil papež Pavel VI. Drugi Vatikanski koncil je tedaj pokazal, da samo z rednim stikom s krajevnimi Cerkvami papež lahko vrši v polnosti svojo apostolsko službo. S tem namenom je potekalo zgoraj omenjeno zborovanje in je pokazalo na mnoge težave kristjanov, ki danes živijo na Bližnjem Vzhodu.

Prisotni škofje, eksarhi in patriarhi so predstavili težak položaj kristjanov v okolju, kjer islam zagovarja širjenje vere s silo in z mečem, medtem ko imajo ostali verniki edino orožje knjigo in besedo. Apostolski vikar v mestu Smirna in predsednik Turške škofovske konference msgr. Ruggero Franceschini je to podkrepil na primeru svojega predhodnika, škofa Padoveseja, ki so ga islamski skrajneži letos obglavili. V svojem govoru je dejal, da je molk uradnega Vatikana nedopusten in nedopustno je tudi doživljati tišino samo zaradi diplomatskih koristi. Sklenil je, da razmere v Turčiji krojijo skrajni nacionalisti in verski fanatiki, ki so strokovnjaki za napeta ozračja.

Toni niso bili razgreti samo zaradi nasilja, ki ga dnevno doživljajo verniki na Bližnjem Vzhodu, ampak tudi zaradi občutka, da ozemlje, kjer se je krščanstvo sploh začelo, že dolgo časa je samo še periferija Vatikanskih uradov. To so izpostavili tudi predstavniki vseh 23 vzhodnih Cerkva, ki so v edinosti z Rimom. Izrazili so pričakovanje, da v prihodnosti bodo tudi vzhodni patriarhi v konklavu med volivci novega papeža. Najglasnejši je bil apostolski eksarh katoliških Armencev patriarh Vartan Waldir Boghossian, ki je dejal, da so »patriarhi Vzhodnih Cerkva po naravi svoje službe očetje in glave Cerkvam 'sui iuris', ki tvorijo katoliškost Katoliške Cerkve. Iz tega razloga bi morali biti 'ipso facto' člani kardinalskega zbora, ki voli papeža, brez dodatnega kardinalskega naziva«.

Na sinodi je prišla na dan slika trpeče in od Rima pozabljene Cerkve, ki zaradi zgodovinskih in političnih okoliščin je pristala na drugorazrednem mestu pri ključnih odločitvah vesoljne Cerkve. Zdi se, da ekumenizem, s katerim se na zahodu tako radi hvalimo kot z modno muho, ima mnogo lukenj in pomanjkljivosti. Prva med temi je nezadostna pozornost rimske kurije do potreb in težav Vzhodnih Cerkva, ki so v občestvu s papežem.

Vzpostavitev primata z naslednikom apostola Petra ostajata ovira mnogim pravoslavnim Cerkvam za polno edinost z Rimom. Edinost, ki jo katoliška Cerkev še vedno preveč dojema v luči reformacije z geslom izven (katoliške) Cerkve ni rešitve, kot podrejenost papežu pri odločanju. Upoštevati moramo dejstvo, da na Vzhodu so se ohranili različni obredi, navade in verska praksa. Ohranil se je duh prve Cerkve, kjer sta hierarhija in administracije v vsakdanjem življenju imela manjšo vlogo; zavest o prisotnosti Duha je bila močnejša. Z ozirom na Zahod sta se v pravoslavju ohranila bolj živa karizma in ljudska vernost. To kar danes občudujemo kot ikonopisje ali mistika s filozofijo, je sad ohranjanja zdrave tradicije. Ostajamo na ravni delitve kdo je bolj pravoveren in v tem ostajamo razdeljeni.

Papež je v svojem govoru ob sklepu sinode dejal, da je prava pot sobivanja kristjanov in muslimanov le pot miru in dialoga. Mir je osrednji dejavnik skupnega dobrega, zato je pozval škofe in patriarhe, naj si zanj prizadevajo. Premislek ki se ob tem zbudi je, kako ohranjati mir, ko druga stran pogosto sklepa dogovore s figo v žepu in močnejši odmerja stopnjo svobode šibkejšemu.

Če bodo sklepi sinode za Bližnji Vzhod zaživeli, bomo v prihodnjih letih priče pomembnim spremembam. Turčija trka na vrata Evrope in njen vstop v Unijo bo pogojen s stopnjo spoštovanja človekovih pravic in dostojanstva slehernega posameznika. Sadove sinode bi lahko videli v prihodnjih volitvah papeža, ko bi se zgodila tisočletna revolucija in bi v sikstinsko kapelo s kardinali vstopili tudi patriarhi Vzhodnih Cerkva.

Cerkev se lahko ponaša s pridevnikom 'katoliška' (univerzalna) le v kolikor je sposobna združiti v sebi raznolikost tradicij, običajev in obredov. Od papeža Benedikta XVI. lahko pričakujemo zrele odločitve, saj je na primeru Anglikancev že pokazal učinkovit odziv tistim, ki se želijo približati edinosti z naslednikom apostola Petra. Vprašanje pa je, ali si Cerkev v Rimu želi bližine z Bližnjim Vzhodom.

Nagrobni kič

2010-10-30T15:10:00.001+02:00

In začenjajo se množična romanja na pokopališča. Tudi letos bomo pustili na krajih pokopa naših dragih cela premoženja v obliki sveč, šopkov in bolj ali manj kičastih ikeban. Seveda je spominjanje pokojnih osnovna človeška potreba in starodavna dejavnost, ki jo nosimo v sebi že od pradavnine, vendar komercialne razsežnosti tega početja pogosto prerastejo v absurdnosti.

Slovenci smo, z 11 svečami letno na prebivalca, prvi na svetovni lestvici v potrošnji nagrobnih sveč. Spominjanje rajnih je v teh dneh iz duhovnega, molitvenega ali komemorativnega obredja prešlo v pravi biznis, ki cvetličarjem, trgovcem, mnogim duhovnikom in ostalim obrtnikom prinaša lepe zaslužke. Finančna plat je zadostna stimulacija, da se za trenutek ustavimo, premislimo in odločimo, kako bomo letos postopali. Ali so naša pokopališča kraj pietete in spomina ali trgovine?

Res je, da smo od otroštva s starši obiskovali grobove prednikov in nam je to prešlo v kri, obred spominjanja na mrtve »a la slovenska« pa postal modus vivendi prvih dni novembra, ampak racionalni argumenti bi morali prevladati.

Preden spremenimo grobove v cvetlične gomile, ki s svetlobno koreografijo pravih in baterijskih sveč spominjajo na ekspozituro kakega zabavišča iz Las Vegasa, pomislimo, ali to počnemo za svoje drage ali zase? Ali bo potrošnja dragim pokojnim kaj koristila? Krasimo grobove, da bo žlahta zelena od zavisti ali iz pristnega spomina na pokojne? Kolikokrat pa se jih spomnimo med letom?

Benedikta XVI. v Slovenijo ne bo!

2010-10-29T17:00:00.005+02:00

Pa smo dobili nov udarec iz Vatikana. Danes so predsednik Hrvaške, zagrebški kardinal ter predsednik Hrvaške škofovske konference na novinarski konferenci v Zagrebu sporočili novico, da bo papež Benedikt XVI. v začetku prihodnjega leta obiskal našo južno sosedo. Kardinal Bozanić je dejal, da bo papež Benedikt XVI. predvidoma obiskal Zagreb v enemu izmed koncev tedna v prvi polovici prihodnjega leta. Okvirni program predvideva, da bo sveti oče obiskal grob blaženega Alojzija Stepinca in ob nacionalnem dnevu družine (ki ga bodo obeležili v času njegovega obiska) bodo ta dan razglasili za državni praznik.

Papež ima v prihodnjem letu namen obiskati tudi Oglej in Benetke. Od 7. do 8. maja 2011 naj bi se mudil na pastoralnem obisku na severovzhodu Italije. Njegov obisk naj bi vsebinsko in pastoralno razširili tudi na sosednje narode, saj Oglej zgodovinsko predstavlja matično Cerkev tudi za Slovence, Hrvate in Avstrijce, ki so v preteklosti bili tesno povezani s tem patriarhalnim sedežem.

Slovenci spet ostajamo pred tesno zaprtimi vatikanskimi vrati. Tokrat niso naši politiki, ki bi trkali nanje in ne najdejo gospodarja doma, ampak slednji se ne meni za nas. Kako pa bi mu to zamerili, ko pa so družbena, politična in gospodarska klima v naši državi vse prej kot gostoljubni. Že do nas samih, kaj šele do tujih gostov …

Zakaj se papež ne meni za nas? Papež in Vatikanska diplomacija so silno občutljivi gospodje, ki kljub milijardni številki vernikov zelo dobro poznajo razmere na posameznih delih sveta. Čeprav se bahamo z demokracijo in razvitostjo, bi nam morala taka odsotnost dati misliti. Vatikan je bil naš prvi diplomatski zaveznik v kritičnih letih osamosvojitve in kasneje je spregledal cel niz negativnih političnih odločitev, ki smo jih izpod Alp uresničili in poslali za obzidje. Redno spremljanje domačih dogodkov in mednarodnih dejavnosti je najbrž omogočilo vatikanskim uradnikom, da so si ustvarili podobo Slovenije, ki se ji toži po nekdanji skupni državi, ki ji je demokracija v napoto in kjer so družbeno-civilni akterji prej moteči kot dobrodošli.

Zamisliti se moramo nad tem, da smo po dvajsetih letih od osamosvojitve bolj balkanski kot tedaj, ko smo uradno bili na Balkanu. Na mednarodnem zemljevidu naša podoba bledi, za kar so krive velike afere brez sodnih epilogov, neučinkovit boj s korupcijo, padanje svobode novinarskega dela, slabšanje gospodarskih razmer ter neprepoznavna vloga Cerkve in krščanstva. Slovenija postaja nič kaj zabavna karikatura postkomunistične totalitarne družbe, kjer je javna lastnina najlažji (!) plen posameznikov in država pri tem celo uspešno pomaga.

Niz dogodkov je pripeljal našo državo v megleno ozračje, kjer je prihodnost zelo negotova, preteklost pa namenoma potvorjena. In kaj naj nam pove papež, če že pride? Kakorkoli bi se dotaknil česarkoli iz preteklosti, bi doživel ekskluzivno kritiko in medijski linč ter ostal brez sogovornikov.

Ne smemo pozabit, da vabilo k obisku Slovenije je bilo poslano svetemu očetu že lani za slovenski evharistični kongres, vendar je to možnost pustil na boljše čase. Poslal nam je svojega državnega tajnika, vatikanskega človeka št. 2 in lahko ugibamo, da je svoj obisk združil s »sondiranjem« terena pri nas. Glede na to, da se nas papež izogiba, mislite, da o nas kroži pozitivno mnenje? Mar bi se morali vprašati, kaj je narobe?

Začetki visokih diplomatskih krogov samostojne Slovenije so bili obetavni (Clinton, Bush-Putin, Janez Pavel II. (dvakrat) …) in vendar vse kaže na to, da verjetno se je ta sezona nekoliko ohladila. Še vseh nekdanjih balkanskih predsednikov nam ni uspelo spravit skupaj za isto mizo. Sedaj morda zmoremo le še kak mednarodni forum, kamor pridejo namestnikovi pod-uradniki in o tem kolumnisti pišejo tri dni in tri noči.

Papež bi lahko svoj obisk na tem delu zemeljske oble združil v eno »turnejo«, ki bi povezala Benetke, Oglej, Ljubljano in Zagreb. Poleg mednarodne odmevnosti in prepoznavnosti za regijo, bi bil tak dogodek vsebinsko, zgodovinsko in pastoralno gotovo zelo močan.

Ostaja nam grenko spoznanje, da smo izviseli in da na mednarodni šahovnici izgubljamo polja, ki so nedolgo od tega že bila naša. Lahko zlivamo slabo voljo na druge, ali pa opravimo samorefleksijo in se odločimo, kam želimo v prihodnosti in koga želimo k nam.

p.s. Obisk Dalai Lame v Mariboru so naši politiki likvidirali z arogantno odsotnostjo, ki je celemu svetu sporočila, kako sprejemamo goste, ki nam ne prinašajo gospodarskih in gradbenih poslov, ampak humana sporočila o miru in medsebojni slogi. Tudi to marsikaj pove o nas.

O znanju

2010-10-26T06:00:00.000+02:00

Znanje je sladek sad iz grenke korenine.

Katon

Odprta Simonina skrinjica?

2010-10-25T17:30:00.001+02:00

Predlagam branje članka o aktualnih dogodkih v kabinetu predsednika Vlade, ki ga je danes objavil časnik Finance. Avtorica je novinarka Petra Sovdat. Zadnje tedne spremljam njeno delo in moram priznat, da pri njej opažam analitično držo in sposobnost komentiranja brez insinuiranja lastnih tez. Prijetno branje.

Ne zgodi se velikokrat, da pomemben javni funkcionar po razkritju sumljivih poslov odstopi. Večinoma smo videli "pobege" v udobne službe v tujino ali v (para)državno gospodarstvo.

Vseeno Simone Dimic ne moremo pohvaliti. Njen izgovor, da se "ne počuti kriva", da pa odstopa, ker ji "neskončen obseg potrebe po njihovem zanikanju ali pojasnjevanju ne omogoča več tako intenzivnega in osredotočenega dela", je podoben "dokazom", s katerimi je želela javnosti pokazati, kako čista je. Obstaja občutek, da beži, da bi očitke čim prej pometli pod preprogo. A tega ne smemo dopustiti.

Njena izjava je nevarna. Kljub številnim pričanjem nekdanjih Vegradovih delavcev (ki so po njenem mnenju lahko bili tudi "plačani"?!), dostopnim uradnim podatkom, se izgovarja na medijski linč. Podobno kot Zoran Janković in njegov sin. Kot Igor Bavčar, Boško Šrot in Bine Kordež.

Slovenska elita živi v prepričanju, da ji nihče nič ne more. In prav ima! Ustvarila je takšno "pravno državo", da njenega početja ta sistem ni mogel ogroziti. Zgodba o skokovitem bogatenju zdaj že nekdanje šefinje kabineta premiera Pahorja ni prva, ki smo jo razkrili mediji. A volivci so se - po moji oceni predvsem zato, ker so bili ob prividu varne službe in relativno solidne plače pripravljeni zamižati - doslej zadovoljili s tem, da "itak vsi kradejo", sploh tisti "pri koritu". Prav zato nikoli (ali pa le redko) ni bilo epiloga. Ker se nikomur ni (politično) splačalo. Ker so takšne razmere omogočale, da izbrani posamezniki bogatijo naprej.

To me žalosti. Ne le zaradi posameznih zgodb, ampak zaradi sistema, ki dopušča legalne kraje, pa ne le v državnih družbah, o katerih pišemo največkrat, temveč tudi zato, ker se je s tem ustvarila taka klima, da celo nekateri podjetniki "kradejo sami sebi". In s tem mečejo slabo luč na poštene, ki trdo delajo, da bi kaj ustvarili.

Nekoč mi je politik dejal, da na začetku kariere ni razumel, zakaj se vsi poslanci "tepejo" za članstvo v odboru za promet, ko pa se pomembnejše odločitve vendarle sprejemajo denimo v odboru za javne finance. "Potem sem uvidel, o kakšnih denarjih se pogovarjajo. In kakšnih uslugah." Kaj konkretno je mislil s tem, ni želel povedati. Molčal je in postal sokriv. Ob podatkih o raznih kartelih, klikah in mrežah, o katerih pišemo že leta, se sestavljanka počasi zlaga. A brez konkretnih podatkov ne moremo.

Gradbeni delavci, ki so zdaj na cesti, ne molčijo več. Tako je RTV Slovenija že poročala o vplivnih imenih, pri katerih naj bi po pričevanjih delavcev gradil Vegrad ali pa jim prodal stanovanje - verjetno ugodneje kot navadnim smrtnikom. Pandorina skrinjica, ki smo jo odprli s člankom Zakaj je v javnem interesu, da poročamo o obnovi hiše Simone Dimic in Romana Horvata, dobiva širše razsežnosti.

In prav je tako. S takšnimi zgodbami krepimo demokracijo. S takšnimi zgodbami javnost pritiska na (pravosodne) organe, naj upravičijo svoj obstoj, svoje plače, ki jim jih dajemo davkoplačevalci. Pomembno je, da nismo tiho. Če bi bili, bi nepravilnosti, o katerih se sicer veliko šušlja, ostale pod preprogo.

Družbena klima v Sloveniji je na preizkušnji prav zdaj. Težko verjamem, da gremo lahko še nižje. Priložnost imamo za očiščenje. Jo bomo izkoristili? Ne vem, upam pa. Obljubim lahko le, da bomo na Financah še razkrivali take zgodbe, kljub nenehnim grožnjam - fizičnim ali pravnim.

Dva načina vernosti

2010-10-24T12:24:00.000+02:00

Današnja Božja beseda je dovolj zgovorna in jasna, da ne potrebuje dolgih uvodov, razlag ali interpretacij, zato jo ponujam tako, kot je.

Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

Razprodaja RTV-ja

2010-10-21T18:00:00.001+02:00

Čeprav imam čas zelo odmerjen in se utapljam v nenarejenih obveznostih, mi je ta članek pognal kri po žilah z nadzvočno hitrostjo. Sprememba zakona o RTV je bila v času gospodarske in politične krize pričakovana, saj velike diktature so ravno preko medijev vodile ljudstva. Naši državi se ne obetajo dobro časi in demokratično izvoljeni vladarji se vedno bolj spreminjajo v roparje z mandatom ljudstva. In ko gre vse po zlu, je vsak tiranski ukrep pričakovan.

Vsaka sprememba zakona – v enaki meri pod levimi ali desnimi vladami – je poslabšala ponudbo javne RTV. Našo televizijo gledam le toliko malo, kolikor je potrebno, ker je produkcija osiromašena do onemoglosti in patetičnost voditeljev/igralcev pripeljana do skrajnih meja. Vsak drugi narod imam programe mnogo bolj gledljive.

Sedaj je gospa ministrica uvidela prioriteto, da na javni slovenski RTV dobijo več prostora manjšine iz republik nekdanje Jugoslavije. Moram priznat, da sem to prebral dvakrat, ker nisem bil prepričan, da sem vse dobro razumel. Pa očitno sem!

V naši Ustavi jasno piše, da sta manjšini v RS samo dve (italijanska in madžarska), zato je logično sklepati, da je nekdo pritisnil na vzvode oblasti in vpeljal nove manjšine. Koncept, ki je danes nadpovprečno moderen in se v njem lahko vsak znajde, da bolje uveljavi svoje pravice.

Manjšina gor ali dol, utemeljitev takega mišljenja je preprosto nedopustna in s strani nekega ministra neokusna, če ne celo žaljiva. A si lahko sploh predstavljate, da bi na javni televiziji v Beogradu ali Sarajevu ali Zagrebu obstajal program za Slovence? Ali si sploh predstavljate koliko živcev in truda je šlo za slovenski program na regionalnem centru RAI v Trstu!?

Med Srbi imam kar nekaj prijateljev in se z njimi dobro razumem. Obiskal sem Beograd in nekaj delov Srbije ter tam spoznal ljudi. Če pridejo iz nekdanje Jugoslavije (ali kjerkoli iz tujine) v Slovenijo zaradi dela ali študija ali pač samo živet, jim privoščim najboljše življenjske razmere in počutje. Postavlja pa se mi vprašanje, zakaj moramo biti Slovenci servilni do meja sužnosti? Zakaj smo pripravljeni razprodati svoj jezik in istovetnost? Zakaj spreminjamo javno ustanovo, ki bi morala gojiti in razvijati slovenski jezik, v suženjsko hišo tujcem? Zakaj ne premoremo niti malo ponosa in za najnižjo ceno podarimo prvemu, ki to vzame?

About life ...

2010-10-20T21:46:00.000+02:00

... it's my!

Kromatika srednjega veka

2010-10-16T22:12:00.002+02:00

Ob besedni zvezi "srednji vek" dobimo takoj asociacijo na mračno in zaostalo dobo skoraj tisočih let, ki naj bi povzročila družbeno nazadovanje. Prav tako jo uporabljamo kot frazo za slabšalni ali zaničevalni pomen in težko najdemo v slovenski literaturi kaj pozitivnega o teh tisočih letih. Odločil sem se, da pobrskam po spominu in napišem nekaj vrstic o tej dobi, potem ko sem videl kako so v Italiji obnovili Giottovo delo Križani. Ta srednjeveški slikar mi je zelo pri srcu, ker je odlično povzel "zdravo" teologijo in vselej predstavlja Kristusa in Boga blizu človeku. V njegovih delih ne manjkajo prizori, ko si privošči kanček ironije na račun grabežljivosti papežev in škofov ter izpostavi vsakdanjega človeka.

Srednji vek je bil zelo pisana doba, sicer tudi tedanji slikarji ne bi uporabljali takih barv in motivov. V naših predstavah pa ostaja čas kuge, sivine, smrti in vsega kar je zaostalo ali negativno.

Na žalost je ta podoba v veliki meri produkt ameriških filmov ter našega (ideološkega) šolskega sistema, ki vidi v dobrem vrednotenju srednjega veka grožnjo, da bi se celo Cerkev lahko prikazala kot pozitivna ustanova. Seveda srednji vek niso samo čarovnice in grmade (oz. sploh niso, saj prava - najglasnejša - španska inkvizicija se je začela v renesansi (!) ), ampak sem sodijo nizi plodovitih in razsvetljenih obdobji, ki jih lahko imenujemo "srednjeveške renesanse". In to ni kar tako. Če jih na hitro naštejem, boste opazili, da spet ni bilo vse tako "temno". Po prepoznavnosti in pomenu vsekakor lahko omenimo dobo Karla Velikega, ustanavljanje in razcvet univerz v Bologni, Oxfordu, Padovi in Parizu, prepisovanje in ohranjanje velikih del klasične dobe, utrjevanje koledarja in astronomskih ved, Gutenbergovega izuma tiska ... Na umetniškem in znanstvenem področju je srednji vek doba sholastike in sv. Tomaža Akvinskega, italijanskega slikarja Giotta, mogočnih katedral, Dantejeve Božanske komedije, številčenja poglavji Svetega pisma ... Na gospodarsko-razvojnem področju pa Hanzeatske lige, povezovanje Azije in Evrope z bogatimi trgovinskimi potmi ter priseljevanja Slovanov iz vzhoda proti jugo-zahodu.

Poglobljena študija bi lahko pokazala še marsikaj, predvsem pa srednji vek v drugačni barvi. Malo manj temni. Ravno barve so moč srednjega veka, saj so dominirale v vseh večjih delih: od miniatur v rokopisih do poslikave notranjosti katedral.

Vsekakor to je doba močnega vladanja papežev in cerkvene oblasti ter hitrega razvoja teologije. Teologija je dajala impulz dnevnemu dogajanju in iskala vedno nove odgovore na znanstvena vprašanja. V srednjem veku se je zgodilo največ koncilov in "izčistilo" dojemanje presežnega.

Na temo tisočletne zgodovine Evrope v srednjem veku obstajajo zelo dobre (zgodovinske) knjige francoskih in italijanskih avtorjev, ki na sistematičen in znanstven način predstavijo to obdobje. Na žalost smo ljudje večinoma naivni in leni, zato hitro "kupimo" kratke članke, ki prikažejo bolj ali manj vse črno-belo. Želim vam razkošje zgodovinskih in spoznavnih odtenkov!